Rožej o dvoličnosti predlagateljev referenduma

Vito Rožej, poslanec Zares, je na izredni seji Državnega zbora v ponedeljek, 5. oktobra, v uvodnem nastopu predstavil stališče poslanske skupine Zares glede referendumske zahteve SDS in SNS. Pozno zvečer je sicer Državni zbor s 45 glasovi za in 26 glasovi proti sprejel sklep, da zahtevo za razpis referenduma o sodniških plačah pošlje v presojo ustavnemu sodišču. (Dnevnik)

Sledi magnetogramski zapis:

Spoštovani gospod predsednik, spoštovana državna sekretarka, državni sekretar, kolegice in kolegi.

V Poslanski skupini Zares moramo žal priznati, da nad manevrom dela opozicija žal niti nismo presenečeni. Očitno je, da se nekritično uporabljene oziroma zlorabljanje določb Poslovnika Državnega zbora in naše zakonodaje, pač nadaljuje. Nadaljuje se z argumentom moči, ne pa z močjo argumentov. Ker slednji so prav gotovo na strani poslank in poslancev, ki smo potrdili oba predloga zakonov, za katera se predlaga referendumska preverba, in ki sta bila v parlamentarno proceduro posredovana v prvi vrsti zaradi neustavnosti, ki jo je pred tremi leti povzročila ta ista politična opcija, ki danes zahteva razpis referenduma o zakonih, ki to odpravljajo. To neustavnost postavlja nad pravno državo in to je šele samovšečnost.

Za delovanje pravne države je vprašanje ali lahko nekdo s svojo odločitvijo prepreči sprejem in izvajanje zakona, ki je posledica odločitve Ustavnega sodišča, pač zelo pomembno. Pogoj za delovanje pravne države je ravno spoštovanje odločb Ustavnega sodišča, ki je dvakrat odločilo, da sta bila zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Zakon o sodniški službi neskladna z ustavo. In nekdanja vlada je to vedela, pa tri leta trdila, da sodniki, torej tretja veja oblasti, niso funkcionarji, ampak so javni uslužbenci. V razpravah smo lahko slišali besedo branža, kot da so trgovci, kramarji. Jasno je bilo povedano, in to ne enkrat, dvakrat, da so sodniki tretja veja oblasti, funkcionarji. In tako je bilo dvakrat povzročeno to protiustavno stanje.

Zato, drage kolegice in kolegi, predlagatelji referenduma, , naj še enkrat povemo, da status sodnikov kot funkcionarjev določa slovenska ustava. V njen seveda piše, da je pravna in socialna država in piše tudi to, na kar se sklicujete sami v zahtevi za referendum, da ima oblast ljudstvo. Žal pa se ob tej določbi naše ustave naša pismenost neha. Ta ustava seveda piše tudi o tem, da državljani in državljanke to oblast izvršujejo neposredno in z volitvami po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Tega pa vi niste prebrali, očitno. Tudi te ustavne določbe so tiste, zaradi katerih je ustavno sodišče odločilo, da je prejšnja oblast pripravila in sprejela neustavne zakonske vsebine. Zadnji vladni predlogi in novela zakonov, ki jo predlagatelji želite v potrditev ali zavrnitev ponuditi ljudstvu, so bili pripravljeni ravno ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča.

Vlada in tudi pravosodni funkcionarji ob tem seveda nikakor niso pozabili na javnofinančne razmere v državi, ki so posledica finančne in gospodarske krize, saj masa plač za pravosodne funkcionarje ostaja do nadaljnjega še več kot leto dni nespremenjena. In če bi bila res skrb za javno blagajno tista, ki bi vas vodila ob vlaganju referenduma bi veljalo najbrž na začetku pomesti pred lastnim pragom. 14 bivših funkcionarjev Slovenske demokratska stranke stane davkoplačevalce še vedno več kot 700.000 evrov na leto. Med njimi je tudi dr., nedvomno ali vsaj domnevno visokih moralnih načel, ki je ravno zakrivil to nastalo neustavnost. To vas pa ne skrbi. To pa pač ni problem. To je ta dvoličnost, o kateri se danes pogovarjamo.

Ravno tako so čudni argumenti o nesprejemljivosti uskladitve plač pravosodnih z ostalimi funkcionarjev sedaj v času stečajev in delavskih nemirov, in o tem govorijo tisti poslanci, ki obstajajo, škoda mi je, da gospod Gorenak tega sedaj ne sliši, tisti poslanci, ki obstajajo in ki so na začetku te krize glasovali proti temu, da si poslanci znižamo plače, tako so glasovali, obenem pa so se podpisali tudi pod to zahtevo, o kateri danes razpravljamo. Če to ni dvoličnost, kaj je to potem?

Seveda je tudi res, da bi lahko na drugačen način uveljavljali določbe Ustavnega sodišča, ki nikjer ni točno napisalo, koliko nominalno morajo znašati plače tega ali onega sodnika, tožilca ali pravobranilca. Napisalo pa je, da te niso primerljive s plačamo ostalih funkcionarjev. Tri leta je bilo časa, parlamentarna večina je obstajala, v Slovenski demokratski stranki s koalicijskimi partnerji, lahko bi se takrat znižale poslanske plače tako, da bi bile primerljive s takratnimi sodniškimi. Pa se tega ni naredilo. In danes je med sopodpisnicami tega predloga za referenduma ravno tako stranka, za katero sem že enkrat povedal, da je glasovala, in ne enkrat, proti temu, da bi se poslanske plače znižale. In tudi danes je bilo slišati medklice o tem, da se to ne bi smelo zgoditi. Krasno, samo da vemo, o kakšni načelnosti govorimo.

Tudi primerjave o tem, da moramo vedno pogledati plačo zdravnika specialista, plačo sodnika začetnika, ne zdržijo prave primerjave, ker se moramo vsi naučiti, kaj pomeni biti funkcionar ali biti uslužbenec. Zdravnik se sicer nam zdi, da mogoče odloča o življenju in smrti, ampak v resnici odloča samo o življenju. On je po svojem kodeksu zavezan k temu, da življenje rešuje. Sodnik pa, po drugi strani, govorim v prispodobah, ker pri nas, hvala bogu, nimamo smrtne kazni, odloča o življenju ali smrti, o svobodi ali pač o kazni, o zaporu. Tukaj so njihove pristojnosti drugačne. Tudi sam nimam največje izobrazbe, pa imam najbrž višjo plačo od marsikaterega doktorja znanosti zato, ker je moja odgovornost v tej funkciji, ki jo imam, večja in takšna, kakršna je in kakršna je bila določena že prej, v prejšnjih sklicih Državnega zbora. Tako torej kar se tiče teh argumentov za razpis referenduma.

Cilj sprejetih novel, o katerih danes ponovno govorimo, je uskladiti plače sodnikov s funkcionarji druge veje oblasti, kar se mora glede na odločitev Ustavnega sodišča ta ustavnopravna enakovrednost vseh treh vej oblasti odražati pri urejanju materialnega položaja nosilcev posameznih vej oblasti. Ta postopek usklajevanja sodniških plač mora določati zakon, pri čemer mora biti predstavnikom sodstva zagotovljena možnost sodelovanja pri sprejemanju ureditve.

Spremembe, ki jih ta dva zakona prinašata, v praksi v resnici niso takšne, kot predlagatelji referenduma trdite. Ni res, da se bo kateremukoli sodniku plača dvignila za 28 odstotkov. Ni res, da se bo kateremukoli sodniku plača dvignila za 7 plačnih razredov, niti ni res, da se bo komu dvignila za 6. Povejte mi enega sodnika, ki se mu bo plača dvignila za 28 odstotkov! Enega sodnika, ki se mu bo plača dvignila za 7 ali 6 plačnih razredov! Ga ni, ker sodnikov v 40. in 41. plačnem razredu danes v Sloveniji ni. Tako da to ni noben argument, ki je bil tu naveden, ampak je navadna demagogija. In če koga res motijo te sodniške plače, ki so višje od, na primer, plače predsednika parlamenta, je treba jasno povedati, da je temu tako predvsem zaradi dodatkov iz programa Lukenda (PDF). To so dejstva. Niti med sodniki začetniki, da se razumemo, ni takih, ki bi bili v 40. ali 41. razredu, čeprav je res, da je bilo v prejšnjih štirih letih imenovano veliko število novih sodnikov. Pojdite si pogledat, koliko je bilo takrat razpisov, koliko je bilo takrat imenovanih, koliko je v mandatu te Vlade imenovanih novih sodnikov in kako pravosodno ministrstvo pravzaprav bremza, zaustavlja nove razpise, ker je pač pritisk na plače prevelik. In lahko se tudi strinjamo, da je produktivnost zdajšnjih sodnikov premajhna. Ampak, če so dvomi o tem, kako urediti zakone, ki bodo zagotavljali večjo učinkovitost sodnikov, če je problem, če obstajajo dvomi v nujnost trajnega mandata, seveda se to lahko vse prediskutira na Ustavni komisiji, na resen način, argumentirano, ne pa na tak populističen način, demagoško, kar takoj preko referenduma. Kako pa naj se ljudstvo na vse te stvari spozna? Pojdite vprašat očete slovenske ustave, koliko časa so oni potrebovali za to, da so se odločili o kakšni določbi slovenske ustave. Zdaj naj bo pa ljudstvo na enem referendumu pametno in se o tem odloči.

V Poslanski skupini Zares verjamemo, da vsebina zakona ustrezno in uravnoteženo ureja položaj sodnikov kot funkcionarjev, zato smo tudi podprli ta zakona. Podprli smo ju tudi zato, ker je Vlada po večmesečnih usklajevanjih uspela s predstavniki pravosodnih funkcionarjev zaradi javnofinančne in gospodarske krize najti kompromis in se bodo zato določbe novele v finančnem smislu dokončno uveljavile šele 1. decembra 2010. In to zavajanje predlagateljev referenduma o nekem gromozanskem poviševanju plač sodnikov je mogoče klic nekoga, ki se v resnici zaveda svoje odgovornosti za nastalo stanje, jo pa želi z nekim tem prefinjenim manevrom preložiti na pleča državljanov, ki imajo v teh časih popolnoma druge skrbi in, mislim, da precej drugega dela in odločanja glede stvari, ki njihova življenja prizadevajo še mnogo bolj kot pa položaj tretje veje oblasti.

Že v predstavitvi stališča naše poslanske skupine ob sprejetju obeh danes ponovno obravnavanih novel zakonov je kolega Slapnik opozoril na krivdno ravnanje nekdanje Vlade oziroma njenih predstavnikov, ki so v preteklem mandatu zavračali te ustavne pravice sodni veji oblasti. In kaj so s tem povzročili? S tem so povzročili tudi to, o čemer je danes že bilo tu govora, skratka, množično vlaganje tožb proti državi, na katere se danes predlagatelji sklicujejo, skratka, na nekaj, kar so sami zakrivili. Ne vem, ali si predlagatelji predstavljajo, kako globoko etično in moralno so ali smo zabredli, ker to sistematično uničevanje sodne veje oblasti z izkrivljenimi predstavami o delu sodnikov vodi k padcu pravne države in ne vem, kdo je pripravljen prevzeti tako odgovornost.

Načrtno vzbujanje nestrpnosti med različnimi skupinami v javnem sektorju med javnimi uslužbenci in funkcionarji je nek populističen način destabilizacije, želje vsaj destabilizacije te države, ker je seveda v trenutku te gospodarske krize še posebej neodgovorno. Ko smo že govorili tudi o nagradah stečajnih upraviteljev je seveda treba reči, da gre za anomalijo in tudi jaz se strinjam s tukaj izraženim mnenjem ministra za pravosodje, obenem pa je treba povedati, da ste že tudi danes lahko recimo prebrali informacijo, da je višje sodišče zavrnilo več kot 150 tisoč evrov visoko nagrado enemu stečajnemu upravitelju. Upamo lahko, da bo takih primerov čim več, a vedno se vseh anomalij ne bo dalo preprečiti. Res je, da Ministrstvo za pravosodje že pripravlja tudi nove spremembe zakonodaje, ki bodo vplivale na večjo učinkovitost sodstva. Tudi v stranki Zares se strinjamo, da je organiziran nastop sodnih funkcionarjev proti državi v teh časih vprašljiv. Gre namreč za ljudi, ki bi morali z najvišjo stopnjo integritete moralnih in etičnih vrednot tvoriti nek krog zaupanja in s svojim delom ljudem nuditi in jim zagotavljati pošteno, korektno in zakonito sojenje v razumnem roku. Prepričani pa smo tudi, da smo s sprejemom zakonov na nek način sodnikom in ostalim pravosodnim funkcionarjem dali neko podlago za bolj racionalno, predvsem pa učinkovitejše izvajanje sodniške službe. Kot že rečeno, upamo tudi, da bodo nove spremembe, ki jih pripravlja Ministrstvo za pravosodje, poskrbelo tudi za učinkovitejše delo sodnikov in to resnično učinkovito, ne samo za hitrejše in manj premišljeno zaključevanje sodb, od katerih se jih sodišču polovica vrne v ponovno obravnavo – kar je počel dosedanji sistem, da smo si na jasnem. Dosedanji sistem nagrajevanja sodnikov je stimuliral čim več spisanih sodb. Ali so se te obdržale na višjem sodišču ali ne, je pač druga zgodba. S tem so sodniki sami sebi delali delo, so si lepo dvigovali tudi storilnost, črpali sredstva iz programa Lukenda in v poročilih je vse lahko izgledalo v redu, ampak ni pa šlo, to se pa, upam, da lahko vsi strinjamo, ni pa šlo za neko resnično učinkovito deljenje pravice, s pravnomočnimi, ne le z napisanimi sodbami. In zato je lahko prihajalo tudi do tukaj že omenjenih primerov, ko so bile sodbe napačne in se za njih nihče tudi ne misli opravičiti, če se je delalo prehitro, če se je delalo prepovršno, se seveda te stvari lahko zgodijo. Zato se lahko dela tudi gospodarska škoda, ki je tukaj bila omenjena. Je pa treba še enkrat pogledati, kje leži resnični razlog za to, da je sodstvo tako – v sodstvu samem ali v zakonodaji, ki je dopuščala, da so se te anomalije zgodile. Kar se nas tiče, zakonodajne veje oblasti je tisto, kar mi lahko naredimo je to, da naredimo takšno zakonodajo in sprejmemo takšno zakonodajo, ki teh anomalij ne bo dopuščala oziroma jih bo omejevala v največji možni meri.

Zaradi vsega navedenega je predlog sklepa, ki smo ga v proceduro vložile koalicijske poslanske skupine, da bi skratka z odložitvijo uveljavitve zakonov ali zaradi morebitne zavrnitve obeh zakonov, ki jo je sprejel Državni zbor na zadnji redni seji, zaradi zahtevanih zakonodajnih referendumov lahko nastale protiustavne posledice in stanje, ki ni v skladu z Ustavo. Govorim o 2., 23. in 125. členu, potrebno potrditi. Pozivam tudi predlagatelje zahteve za razpis referenduma, da predlagani sklep podprejo, v to jih bo morda prepričalo tudi mnenje parlamentarne Zakonodajno-pravne službe. Nobene bojazni namreč ni, da ne bi na ta način vsi skupaj preverili svoj prav in bi s tem zagotovili delovanje pravne države.

V Poslanski skupini Zares bomo predlagani sklep vsekakor podprli, saj smo prepričani, da predlog zahteve za razpis referenduma ne sledi ustavnim načelom v Sloveniji kot pravni državi, kjer bi moralo mnenje Ustavnega sodišča veljati mnogo več, kot pa kakšna anonimka.

Hvala.