5. Za odgovorno javno politiko in upravljanje države

(Celoten program stranke je dostopen tukaj.)

5. Za odgovorno javno politiko in upravljanje  države

Učinkovit družben sistem zahteva pravno infrastrukturo, ki ljudem in pravnim subjektom pušča svobodo in zagotavlja, da je poseganje države v njihovo sfero pregledno, učinkovito in ustrezno omejeno.

Ustvariti je treba take institucionalne okvire na področju javne uprave, pravosodja in človekovih pravic, posledica katerih bodo učinkovita in odprta vlada, okrepljena civilna družba, politiki pa bodo odzivni in samoomejevalni. Zaradi nizke ravni politične kulture in nezavedanja o nujnosti samoomejevanja vsakokratne oblasti, je stopnjo demokratičnega primanjkljaja v Sloveniji moč zmanjšati le z ustrezno regulacijo oblastnih ravnanj.

Oblikovanje politik in njihovo izvajanje mora temeljiti na trajni interakciji in sodelovanju z javnostjo, zato je treba načine sodelovanja institucionalizirati.

Zavzemamo se za nadaljnjo vzpostavljanje aktivnega in poglobljenega dialoga med politiko in državljani ter za vzpostavitev takega koncepta družbe in države, ki bo spodbujal in omogočal aktivno državljanstvo, to je aktivnega državljana, ki bo imel možnost sodelovati pri odločanju, o tem kakšna pravila bodo vladala na trgu in nasploh v državi.

Izkoristiti je treba socialni kapital v procesih oblikovanja politik, ker brez aktivne zainteresirane javnosti pomembni potenciali v družbi ostanejo neizkoriščeni. Zato je nujna nadaljnje vzpostavljanje sistemskih pogojev za sodelovanje civilne družbe, kar bo prispevalo h krepitvi družbene kohezivnosti in vključenosti.

Spodbuditi je treba samoorganizacijo družbe z večjo finančno podporo države organizaciji učinkovitih načinov in oblik izvrševanja politik v zasebni – civilni sferi.

Doseči moramo čim širše soglasje o družbeni potrebnosti posameznega posega države. Nujno je treba zagotoviti, da bodo predpisi jasni, določni in usklajeni, nadzor nad izvrševanjem in spoštovanjem predpisov pa bolj učinkovit.

Da bi dosegli te cilje, je treba doseči dialog, sodelovanje in partnerstvo z različnimi partnerji in družbenimi skupinami (socialni partnerji, podjetniške skupine, lokalna združenja, interesna združenja, nevladne organizacije in strokovnjaki) v procesih odločanja na državni in na lokalni ravni upravljanja.

V kolikor se bo Resolucija o normativni dejavnosti, ki je bila sprejeta na pobudo Zaresa, izkazala kot nezadostna, se v Zares zavzemamo za sprejetje zakona o sodelovanju javnosti pri pripravi predpisov in njegovo polno uresničitev v praksi. Vsak zakonski predpis mora namreč biti v javni razpravi oziroma dostopen javnosti za pripombe. Pripombe mora tisti, ki zakon pripravlja, obvezno obravnavati in nanje tudi obvezno utemeljeno odgovoriti.

Cilj zgornjih usmeritev in ukrepov je spodbujanje aktivnega državljanstva, ki je možno le, če imajo državljanke in državljani aktivno možnost sovplivanja na urejanje javnih zadev.

Na področju javne uprave je možno racionalno upravljanje le s profesionalnim in nepristranskim uradništvom. Profesionalni uradniški menedžment je mogoč le v razmerah, ko so visoki državni uradniki zaščiteni pred političnimi menjavami, njihovo varovalo pa je lahko samo zakonito ter politično nevtralno delovanje.

Za učinkovito in kakovostno upravljanje na področju javne uprave je potrebno izboljšati organizacijsko kulturo. Ta mora bolj temeljiti na ciljni usmerjenosti in merjenju rezultatov dela. Na ravni srednjega managementa je treba zaposliti več kadrov (vsaj eno tretjino) iz gospodarstva in tudi na ta način uvesti potrebne spremembe v načinu dela.

Volilni sistem

Ustava Republike Slovenije v prvotnem besedilu ni določala volilnega sistema, 80. člen ustave je urejal samo sestavo državnega zbora, način glasovanja na volitvah poslancev državnega zbora in volitve poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti. Z Ustavnim zakonom o dopolnitvi 80. člena ustave, ki ga je sprejel državni zbor leta 2000, je bil 80. členu dodan nov, peti odstavek, ki predpisuje: »(5) Poslanci, razen poslancev narodne skupnosti, se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom.« V izvedbenem delu je ustavni zakon določil, da se volitve v državni zbor v letu 2000 ter do uveljavitve sprememb zakona, ki ureja volitve v državni zbor, izvajajo po zakonu o volitvah v državni zbor z nekaterimi spremembami.
Dopolnitvi 80. člena ustave bi morala slediti sprememba zakona o volitvah v državni zbor. Navedena rešitev v izvedbenem delu ustavnega zakona je samo začasna (po izrecni določbi ustavnega zakona samo za volitve poslancev v državni zbor v letu 2000 ter do uveljavitve sprememb volilnega zakona). Kljub navedenemu pa državni zbor še vedno ni dosledno uresničil  prenosa pravne ureditve iz izvedbenega dela ustavnega zakona v zakon o volitvah v državni zbor, kar pomeni, da še vedno ne omogoča, da bi volivci imeli odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom.
Tisto, kar bi volivcem omogočilo odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom, je odprava volilnih okrajev in uvedba volilnega modela, kjer imajo volivci s preferenčnim glasom odločilen vpliv, kdo bo izvoljen v parlament. Se pravi, da bi volivec na volišču lahko izbiral med vsemi kandidati posameznih list, izvoljeni pa bi bili tisti, ki bi si nabrali največ prednostnih glasov v vsej volilni enoti. Upoštevali bi se vsi preferenčni glasovi, pri tem pa bi lahko volivec dal preferenčni glas samo enemu kandidatu z liste. V tem primeru bi bili prednostno izvoljeni kandidati, ki bi dobili preferenčne glasove, in sicer po zaporedju največjega števila preferenčnih glasov.
Potrebne so spremembe in dopolnitve Zakona o političnih strankah in zakona o volilni in referendumski kampanji v delih o financiranju strank in kampanj s ciljem zagotoviti res transparentno financiranje (prepoved financiranja s strani pravnih oseb), ki bo vključevalo tudi učinkovit nadzor (pooblastila nadzornim organom!) in – v primeru kršitev – uveljavitev resnih sankcij (kazni za prekrške, vračanje nezakonito pridobljenih sredstev, izključitev iz proračunskega financiranja idr.).

Mednarodna zaščita (azil)

Stranka Zares se bo zavzemala za nadaljnje vzpostavljanje skupnega evropskega azilnega sistema in za napredek, ki je zlasti povezan z vprašanji dostopa do postopkov priseljevanja v primeru begunskih situacij, brezplačno pravno pomočjo prosilcem za azil, uporabo klavzule o izključitvi ter vprašanjem sorazmernosti v primerih, ko je potrebna določena omejitev svobode gibanja in pravice do iskanja azila zaradi varnostnih vprašanj. Pozornost bo posvečena tudi temu, kako na področjih migracij in mednarodne zaščite sicer legitimen boj proti terorizmu uporabljati tako, da ne bi škodoval človekovim pravicam.

Mednarodne migracije

Za krepitev človeških virov Slovenije in rast ter konkurenčnost slovenskega gospodarstva bomo v luči staranja prebivalstva in pomanjkanja delovno aktivnega prebivalstva vodili prožno in učinkovito politiko, ki bo blažila učinke zmanjševanja delovno sposobnega in delovno aktivnega prebivalstva in zmanjševala kratkoročna neskladja na trgu dela.

Prizadevali si bomo za cilje in identificirane smernice, ki jih postavlja Strategija ekonomskih migracij za obdobje 2010-2020 in ukrepe, ki jih predvideva njen akcijski načrt in temeljijo na načelu enake obravnave in zagotavljanja socialno-ekonomskih pravic delavcev iz tretjih držav na področju dela in zaposlovanja.

Vodili bomo politiko, ki bo ustvarjala ugodne pogoje za kakovost življenja priseljenih, spodbujala družbeno kohezijo in omogočala priseljencem enakopravno in odgovorno vključevanje v gospodarsko, družbeno in kulturno življenje ter svobodo do izražanja  kulturne identitete v skladu z duhom Ustave Republike Slovenije in aktivnim preprečevanjem diskriminacije, ksenofobije in rasizma.

Zato bo na tem področju potrebno pripraviti strategijo, ki bi celostno vključila vsa področja integracije, ki bi morala zajemati pravne in ostale ukrepe za pravno varnost tujih državljanov: varnost bivanja, zaščito družine, nediskriminatorni dostop do institucij, javnih in zasebnih dobrin ter storitev, politike integracije na trgu dela, socialno-kulturne razsežnosti integracije, participacijo v demokratičnem procesu, pa tudi institucionalno infrastrukturo.

Za spoštovanje različnosti in možnosti socialnega vključevanja Romov

Romska skupnost v Republiki Sloveniji je posebna etnična skupnost.  Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 2002 je število Romov v Sloveniji 3246, med katerimi je največji delež ( 40,3%) otrok.

Pravna podlaga za urejanje položaja romske skupnosti v Republiki Sloveniji je 65. člen ustave, ki določa, da položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. Določba 65. člena vsebuje pooblastilo zakonodajalcu, da romski skupnosti, ki živi v Sloveniji, kot posebni etnični skupnosti z zakonom zagotovi poleg splošnih pravic, ki jih ima vsakdo, še posebne pravice. Gre za zagotovitev posebnega (dodatnega) varstva, ki je v pravni teoriji znano kot t. im. “pozitivna diskriminacija” ali pozitivno varstvo.

Status in pravice romske skupnosti v Sloveniji natančno in konkretno določajo že področni zakoni, področja, na katerih naj bi imeli pripadniki romske skupnosti pravice pa so dodatno opredeljena v zakonu o romski skupnosti v Sloveniji, kar še ne pomeni, da sprejeti zakon izboljšuje položaj marginalizirane skupine.

Za ustrezno ureditev položaja romske skupnosti in njihovo uspešno integracijo v družbo je v prihodnjem obdobju potrebno predvsem spodbujati čim večjo vključenost otrok v izobraževanje. Neučinkovito in neustrezno urejeno področje izobraževanja otrok posledično zmanjšuje prihodnje zaposlitvene možnosti za posamezne otroke. S tem se  ohranja stanje neintegracije in marginalizacije romskih skupnosti.

Zato je treba:

• Z namenom premagovanja jezikovnih in drugih ovir povečati dostop do predšolske vzgoje.
• Uvesti romski jezik na šolah s pomembnim deležem romskih učencev kot izbirni predmet tako za romske kot  tudi za neromske učence;
• Vključiti romsko kulturo, zgodovino in običaje v učne načrte.
• Sistemsko vključiti zaposlovanje romskih pomočnikov v vseh šolah in vrtcih z romskimi otroki.
• Zagotoviti materialno podporo za učbenike, hrano in transport za romske otroke iz najrevnejših družin.
• Spodbujati sodelovanje pripadnikov romske skupnosti in nevladnih organizacij pri razvoju in vključevanju Romov v izobraževanje.

• Ukinitev “fleksibilne diferenciacije” oziroma ločenih vrtcev, šol, razredov in prilagojenih programov.

5.1 Varnost in svoboščine

Politika, ki si prizadeva za aktivno (so)delovanje državljanov in njihovo udeležbo ter prispevek v procesih političnega odločanja, mora braniti tudi posameznikov prostor avtonomije in svobode pred pretiranimi nadzorovalskimi pretenzijami države.

V stranki Zares smo zavezani ustanovni programski izjavi, v kateri smo zapisali, da  v današnjem času svoboda ne more biti več omejena samo s svobodo drugega, ampak tudi s spoznanjem, da je omejitveni dejavnik »prostega« ravnanja naravni kontekst človeka. Zato pomemben kriterij našega političnega delovanja niso samo razmere, v katerih ljudje uveljavljajo svojo svobodo, pač pa tudi omejitve, ki si jih morajo postaviti sami, da bi lahko zagotovili trajen in vzdržen razvoj tudi za prihodnje generacije.

Pojem »družba tveganj« danes zavezama eno od osrednjih mest v socioloških raziskavah in naj bi tako rekoč zaznamovala novo obdobje družbenega in sploh civilizacijskega razvoja, ko so ljudje precej nemočni pred hotenimi in nehotenimi posledicami produktov in tehnologij, ki so jih sami ustvarili. Družba tveganj pa se vsebinsko močno navezuje tudi na problematiko tveganj in varnosti v urbanih okoljih, predvsem v tistih, ki so že izkusile preizkušnjo terorizma ali pa širše družbene anomije. Ljudje se ograjujejo v svoje stanovanjske skupnosti, zato slabi pomen javnih prostorov, ki so bili nekoč najbolj pomembna lastnost urbaniziranega sveta. V razpravah o mestih jezik varnosti, zaščite, celo militaristična retorika zamenjuje tradicionalni jezik urbanizma in skupnosti.

Zakaj so nove oblike tveganj tako nevarne? Zato, ker občutek tveganja povzroča strah in negotovost. Strah in negotovost pa zmanjšujeta svobodo. Obstaja težnja, da se ljudje prostovoljno odpovedujejo svobodi, da bi zmanjšali tveganja, pristajajo na nadzorovanje, da bi bili bolj varni. In kar je še huje, pod pretvezo, da povečujemo varnost in zmanjšujemo tveganja, države opravičujejo poseg v zasebnost kar vnaprej in »na zalogo«, če bi se kaj zgodilo. In tu se nam zastavlja temeljno vprašanje: kaj nam bo varnost, če bomo zato izgubili svobodo? Ni nam treba pristati na trgovino med varnostjo in svobodo, saj je naše tveganje največje, če se odpovemo svobodi in pristanemo, da nas kamere, elektronske sledi, povezane baze podatkov spremljajo vsepovsod.

Zato se v Zares zavzemamo za varovanje pravice do zasebnosti. Tehnično nadzorovanje javnih prostorov je vedno bolj realnost tudi v Sloveniji. Izhajajoč iz temeljne opredelitve, da je varovanje zasebnosti posameznika vrednota, ki ji sledimo tudi v Zares,podpiramo uporabo nadzornih kamer tam, kjer gre za zaščito kulturnih objektov, ki so mnogokrat izpostavljeni vandalizmu,podpiramo uporabo nadzornih kamer, ki bi s svojo informativno vlogo prispevale k pretočnosti prometa, hkrati pa ne bi posegale v zasebnost udeležencev v prometu, ne podpiramo pa  uporabo nadzornih kamer v smislu, kot so uporabljene v Londonu in globoko (čeprav v skladu z zakonom) posegajo v zasebnost. Zato je treba politiko in zakonodajo na tem področju okrepiti in postaviti še strožje omejitve za uporabo nadzorstvenih kamer, hkrati pa je treba okrepiti dejavnost informacijskega pooblaščenca, ko ta deluje v skladu z določili Zakona o varstvu osebnih podatkov.

Bistvo vsake svobode je delovanje pravne države. Zato se v Zares zavzemamo za takojšnje spoštovanje vseh odločb ustavnega sodišča, s posebnim poudarkom na sodbah, ki obravnavajo človekove pravice in svoboščine.

Bistvo vsake dobre policijske dejavnosti je vidnost in dostopnost policistov in policistk. Policisti morajo biti natančno seznanjeni s problemi skupnosti in biti s svojim delom vpeti v lokalno okolje. Za dobro policijsko delo pa je značilno poznavanje prebivalcev in odzivanje policistov na njihove želje, vprašanja in druge potrebe. Pri prebivalcih takšen način zagotavlja večji občutek varnosti, pri policistih pa občutek odgovornosti za reševanje varnostnih težav prebivalcev.  V vsakem urbanem okolju mora biti policija vidna in dostopna prebivalcem, njena vidnost pa mora biti tudi predvidljiva – ljudje vedo, da lahko na določenem območju v določenem času srečajo policista.

Zagovarjamo model ustanovitve finančne policije kot integracije znanj in veščin, ki so sedaj parcializirane v različnih državnih inštitucijah, ali pa nadgradnjo Nacionalnega preiskovalnega urada z dodatnimi pooblastili in funkcijami. Temeljne naloge finančne policije so namreč preiskovanje težjih kaznivih dejanj s področja finančnega poslovanja, kamor spadajo kazniva dejanja kot ustvarjanje monopolnega položaja, lažni stečaj, oškodovanje upnikov, poslovna goljufija, in podobno. Pomembna naloga finančne policije je tudi izvajanje nadzora določil o financiranju političnih strank.

Policijsko delo je kompleksno in zahteva mnogotera znanja in veščine, način izobraževanja in usposabljanja mora zagotoviti visoke zahteve po kompetentnih policistih in policistkah. Zato je potrebno tako izobraževanje in usposabljanje policistov prilagoditi tem zahtevam; osnovno policijsko izobraževanje mora temeljiti na pridobitvi vsaj višješolske izobrazbe; velika večina policistov za izvajanje osnovnega policijskega dela potrebuje višješolsko izobrazbo, ki jo pridobi na Policijski akademiji, to izobraževanje pa mora odsevati potrebe sodobne družbe, in mora biti sodobno oblikovano. V Zares podpiramo nadaljne izobraževanje policije na visokošolski ravni, ki pa mora biti izvedeno v okviru verificiranih visokpošolskih programov, ki se izvajajo znotraj univerzitetnega okolja. S tem bi policijske strokovnjake izobraževali v okolju, ki v nejboljši meri odseva okolje, kjer bodo tudi opravljali svoje delo. Z večanjem izobrazbene strkture se zagotavljajo tudi pogoji za večjo profesionalizacijo policije, ta pa je glavni branik operativne avtonomnosti policije. Depolitizacija policije je mogoča le ob visoki stopnji profesionalizacije policije.

Policija mora razviti jasne načine odgovornosti; bistvo odgovornosti temelji na procesih odgovornosti policije do lokalnega prebivalstva (skupnosti), do neodvisnih nadzorstvenih institucij ter do vlade. Na lokalni ravni morajo komandirji policijskih postaj vsaj štirikrat letno občinske svete in župane seznanjati z delom njihove policijske organizacije na njihovem območju, isto velja za pokrajinske policijske uprave v relaciji do pokrajinskih svetov. Za uspešno in učinkovito delovanje policije je potreben tudi učinkovit nadzor nad delom policije; ta mora temeljiti na sodnem nadzoru, parlamentarnem nadzoru, nadzoru varuha človekovih pravic ter nadzoru nevladnih organizacij.

Vendar je za vzpostavitev odgovornosti policije, kot tudi ostalih subjektov, ki imajo policijska pooblastila, potrebna tudi posebna, od vlade neodvisna, nadzorstveno – usmerjevalna institucija. Gre za pooblaščenca za nadzor izvajanja policijskih pooblastil , katerega naloge in pravice morajo biti zakonsko določene. Pooblaščenec ima pravico do neposrednega nadzora nad vsemi postopki s policijskimi pooblastili, ki jih izvajajo različne inštitucije in druge pravne osebe,in ima v posebnih primerih pravico zahtevati tudi posamezna preiskovalna dejanja pri preprečevanju deviantnosti pri izvajanju policijskih pooblastil.

Obveščevalno-varnostna dejavnost sodi med specifične, vendar temeljne funkcije države kot politične tvorbe, kateri se tudi sodobne politične elite, ki vodijo državo, ne morejo odpovedati. Bistvo učinkovitega organiziranja tovrstnih služb pa tiči v tem, da si jih vsakokratne vladne elite ne (z)morejo podrediti do te mere, da bi jih lahko (zlo)rabili za lastne politične interese. V prihodnje bi bilo potrebno doseči, da se zagotovi visoka profesionalnost zaposlenih v omenjenih službah, kar pomeni, da razen predstojnikov služb (pa še tu verjetno le direktorja SOVE), ostalih vodilnih ne bi smeli nastavljati, v kolikor ni za njimi ustrezna karierna pot. Čeprav naj bi bilo tako že do sedaj, je to stvar predvsem politične kulture vladajoče politične elite, da v takšno načelo verjame in vanj ne posega. Po drugi strani bi bilo potrebno natančneje normativno-pravno regulirati delovanje Obveščevalno-varnostne službe MORS, saj ta sedaj deluje na osnovi (nekaj členov) Zakona o obrambi in hkrati analogno uporablja tudi Zakon o SOVI in Zakon o kazenskem postopku. Takšna ureditev zamegljuje dejstvo, da so v tej službi združena vsa pooblastila obeh ostalih obveščevalno-varnostnih služb, tudi tista, ki omogočajo najhujše posege v temeljne človekove pravice in svoboščine. Najmanj kar bi bilo zato potrebno (in higienično) storiti je, da bi ali sprejeli poseben Zakon o OVS MORS, ali pa oblikovali integralni zakon o obveščevalno-varnosti dejavnosti, ki bi reguliral dejavnost vseh obveščevalno-varnostnih služb v državi.

Izhodišča, iz katerih bi pri upravljanju obrambne politike v Sloveniji morali izhajati, so ločitev področja obrambe (področje MORS) ter zaščite in reševanja (lahko kot vladna agencija) ter vzporedno definirati sistem celovitega kriznega upravljanja / odzivanja v državi. V okviru slovenske vojske bi bilo potrebno racionalno določiti optimalno število pripadnikov stalne sestave v SV in pogodbene rezerve. Pri slednjih je treba natančno doreči koncept njihovega vključevanja v aktivnosti slovenske vojske (metoda 6 mesecev usposabljanja + 6 mesecev služenja, na primer v mednarodnih misijah), s hkratno izdelavo sodelovanja in medresorske povezanosti SV ter ministrstev, zadolženih za gospodarstvo in delo, družino in socialne zadeve. V okvir sprememb na obrambnem področju uvrščamo vzpostavitev enovitega obrambnega štaba kot način povezovanja funkcij generalštaba SV in MORS, s čemer bi dosegli tudi vzpostavitev sistema, ki temelji na vzajemni kontroli vojaške in civilne obrabne strukture. Obrambni proračun je treba za obdobje delovanja vlade (štiri leta) nominalno zamrzniti na stopnji proračunskih izdatkov v letu 2008 in s tem zmanjšati stroške za delovanje MORS in SV, hkrati pa je treba porabo obrambnega proračuna vsakoletno programsko vezati na razvoj civilnega raziskovalnega  področja.

Zares se zavzema za ponovno proučitev vseh pooblastil občinskih redarjev. Ker gre za lokalno a hkrati javno funkcijo izvajanja varnostnih storitev, bi morala biti odgovornost za načrtovanje, izvajanje in nadzor izobraževanja in usposabljanja občinskih redarstev porazdeljena na koordinacijo med ministrstvom za javno upravo, ministrom, pristojnim za lokalno samoupravo in notranjim ministrstvom. Temeljna sprememba, ki jo je treba na področju delovanja občinskih redarstev izvesti, je odvzem represivnih pooblastil občinskim redarjem, ki redarje vsebinsko približujejo delu policistov. Zakonodajo, ki opredeljuje pooblastila občinskih redarjev, je treba spremeniti tako, da bodo pooblastila redarjev vsebinsko podobna pooblastilom varnostnikov na področju zasebnega varovanja in detektivom, ne pa policistom.

V Zares poudarjamo pomen delovanja neodvisne protikorupcijske komisije, ki mora ohranjati položaj in vlogo centralnega in samostojnega državnega organa, ki bo uresničeval protikorupcijsko strategijo na nacionalni in operativni ravni. Komisija naj skrbi za zagotavljanje integritete javnega sektorja, odpravljanje in preprečevanje vzrokov korupcije s poenotenimi pravili v zvezi z etiko ravnanja v javnem in zasebnem sektorju, nasprotij interesov, dopustnostjo dajanja oziroma sprejemanja daril, izpostavljanjem integritete delovanja subjektov v javnem in zasebnem sektorju, zahtevami po transparentni odgovornosti javnih funkcionarjev v zvezi z opravljanjem javne funkcije, uresničevanjem nacionalne protikorupcijske strategije, zaščito prijaviteljev korupcije, lobiranjem, nadzorom nad financiranjem  političnih strank in volilnih kampanj ter podobno.

5.2. Za neodvisno sodstvo

Temeljni cilji Slovenije na področju pravosodja so čim večja pravna varnost  in zagotovitev pravice do sojenja v razumnem roku ter vzpostavitev večjega zaupanja v pravosodni sistem. Prav sodstvo lahko pomembno prispeva h kvaliteti in učinkovitemu varstvu pravic, saj sodni zaostanki oz. število nerešenih zadev podaljšujejo postopke na sodiščih, zmanjšujejo pravno varnost in s tem negativno vpliva na družbeno zaupanje in posledično na blaginjo družbe kot celote.

Odločno nasprotujemo ukinitvi trajnega mandata sodnikov in menimo, da je potrebno vlogo sodnika še dodatno okrepiti. Večje spoštovanje do sodstva in s tem pravne države, bi lahko dosegli z uvedbo denarnih kazni za dejanje ti. »napada na sodišče« po anglosaškem vzoru. Menimo, da je nenehno in pretirano spreminjanje procesne in materialne zakonodaje, ki smo mu priča v zadnjih mandatih, škodljivo, ker onemogoča vzpostavitev sodne prakse in s tem samo podaljšuje sodne postopke. Veliko kvalitetnih procesnih institutov, ki bi omogočili hitrejše sodne postopke je v zakonih že zapisanih, a se v praksi ne uporabljajo, zato menimo, da je potrebno več pozornosti posvetiti izobraževanju sodnikov in sodnega osebja.

Ključna vloga pri zagotavljanju varstva položaja vsakogar pred morebitnimi arbitrarnimi posegi drugih dveh vej oblasti pripada prav sodstvu. Predpogoj za to, da lahko sodstvo učinkovito izvaja svojo vlogo, je, da se mu zagotovi neodvisnost v razmerju do drugih dveh vej oblasti. Neodvisno sodstvo ima več vidikov. Poleg individualne neodvisnosti sodnikov je treba zagotoviti tudi neodvisnost sodstva kot celote, saj se posegi v neodvisnost sodstva kot celote nujno odrazijo v neodvisnosti posameznih sodnikov. Na sodniško neodvisnost pomembno vpliva tudi ureditev sistema nagrajevanja sodnikov. V slednjem primeru govorimo o materialni neodvisnosti sodnikov. Materialna varnost sodnikov pomeni eno od temeljnih jamstev sodniške neodvisnosti. Ustrezna sredstva za delovanje sodstva in v tem okviru za plače sodnikov mora zagotoviti država. Pri tem je dolžna upoštevati, da mora obseg zagotovljenih sredstev ustrezati vlogi sodne veje oblasti in odgovornosti sodnikov. Ker je sodstvo financirano iz državnega proračuna, se določenemu vplivu zakonodajne in izvršilne veje oblasti na ureditev (materialnega) položaja sodnikov ni mogoče izogniti, ga je pa treba omejiti tako, da v kar največji možni meri varuje sodniško neodvisnost.

Glede na mnenja raznih mednarodnih organizacij (npr. posvetovalni sodniški svet pri Svetu Evrope, Open Society Institut itd.), da so sedanje volitve sodnikov v državnem zboru sporne oziroma problematične, saj predstavljajo grožnje politični neodvisnosti sodnikov, bi morali razmisliti tudi o prenosu pristojnosti za izvolitev oziroma imenovanje sodnikov, in sicer  z državnega zbora na predsednika republike. S tem bi ob upoštevanju ustavnega položaja predsednika republike ter njegovih pristojnosti upoštevali tako načelo delitve oblasti kot načelo ljudske suverenosti (nosilec oblasti je ljudstvo, ki na  neposrednih in splošnih volitvah voli predsednika republike) in odpravili tveganje politizacije sodstva.

Število zadev, ki pride na sodišča, je še vedno visoko, hkrati pa niso vzpostavljeni mehanizmi, ki bi omogočali reševanje sporov izven sodnega sistema. Nadaljevati je potrebno z uvajanjem mehanizmov, ki bodo spodbujali ljudi in pravne subjekte, da nastale spore najprej rešijo med seboj. Šele, če spor ni rešljiv po najmilejši poti intervencije drugih – na civilnem področju z mediacijo, na gospodarskem področju preko arbitraž, na področju kazenskega prava pri državnih tožilcih s poravnavanjem, z odloženim pregonom, preko kaznovalnega naloga, naj se rešuje na sodišču, ki je in mora biti zadnja stopnica, kjer se zadevo rešuje.

Večjo učinkovitost bi lahko dosegli tudi  z reformo upravljanja in vodenja slovenskih sodišč; in sicer bi morali preiti iz sistema merjenja delovne obremenjenosti in doseganja ciljev posameznega sodnika  na sistem merjenje delovne obremenjenosti in uspešnosti sodišča. Zagotoviti bi torej morali prehod s sistema sodniških norm na sistem ugotavljanja in merjenja uspešnosti sodišča.

Poleg tega bi morali zmanjšati število sodnikov na razumno mero v razmerju do števila prebivalcev Slovenije (v Sloveniji imamo z 901 sodnikom/sodnico skorajda najvišji delež sodnikov v EU). Povsem zmotna pa je ocena, da se lahko problematika sodnih zaostankov reši z zaposlovanjem novih sodnikov. Namesto tega bi morali stremeti k temu, da bi angažirali pravnike specialiste z zadostnimi izkušnjami, jih primerno plačali ter jim zagotovili ustrezno (večje) število sodniških pomočnikov in strokovnih sodelavcev, predvsem pa jim z zakoni zagotovili postopke, ki bi jim omogočali hitro, učinkovito in pravično odločanje. Namesto tega pa sodniški poklic postaja vse bolj podoben administriranju.

Pospešiti je treba modernizacijo poslovanja sodišč. Projekt e-pravosodje je eden ključnih projektov modernizacije poslovanja sodišč. Sodiščem bi morali čim prej zagotoviti enotno tehnološko podporo poslovanja sodišč ter vzpostaviti pravni informacijski sistem sodišč. Projekti informatizacije so lahko uspešni le, če jih spremlja tudi sočasna prenova procesov, kar pa predstavlja največji izziv in najtežjo nalogo, ki se pri informatizaciji sodstva skorajda ne izvaja. Prenovo poslovanja oziroma procesov namreč spremlja cela vrsta administrativnih, organizacijskih in tudi zakonskih ovir.

Nujna je nabava ustrezne varnostne opreme, saj v obdobju zadnjih deset let vprašanju varnosti na slovenskih sodiščih ni bilo posvečeno dovolj pozornosti. V državnem proračunu je treba zagotoviti dodatna proračunska sredstva tako za sisteme tehničnega varovanja kot tudi investicijskih del za povečanje varnosti sodnih zgradb.

Obžalujemo, da v mandatu 2008-2011 Državni zbor ni sprejel sprememb ustave, ki bi zagotovile kvalitetnejše delo Ustavnega sodišča. Dejstvo je namreč, da ustavno sodišče zaradi izredno številnih pristojnosti in izjemno širokega dostopa do sodišča oziroma preobremenjenosti ne more več učinkovito opravljati svoje ustavne funkcije. Zato predlagamo spremembe Ustave Republike Slovenije in sprejem takšnih rešitev, ki bodo omogočile:

• da se ne bi povečevali zaostanki pri delu sodišča, kar bo zagotovilo spoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku;
• da bi se dosegel tisti normalni obseg dela, ki bi ustavno sodišče razbremenil odločanja o zadevah, ki so z vidika ustave in človekovih pravic manj pomembne. Sodišče bi tako lahko ponovno izvrševalo svoje temeljno poslanstvo –  varovanje ustave in človekovih pravic. Slednje bi lahko dosegli tako, da bi bila ustavnemu sodišču omogočena diskrecijska izbira vlog za obravnavo med ustavnimi pritožbami in pobudami, pri čemer bi sodišče vloge izbiralo bodisi povsem po lastnih kriterijih (prosta diskrecija) ali pa bi ustava določila orientacijske kriterije (diskrecija vezana na izpolnjenost ali neizpolnjenost z ustavo določenih orientacijskih kriterijev). Prosta diskrecija bi bila smiselna le ob istočasni  zagotovitvi nepristranske selekcije vlog za obravnavo;
• da se ustavnemu sodišču ne bo treba ukvarjati s spori, ki pomena za razvoj ustavnopravne prakse ali pa ne posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine;
• da ustavna pritožba resnično postane posebno in izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega ustavno sodišče preverja le posebej utemeljene primere, pomembne za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zadeve, ki so načelnega pomena za razvoj ustavnopravne prakse.

Prekrškovno pravo je visoko prenormirano. Treba bo izločiti predpise, ki sploh niso zaživeli ali so tako malo pomembni, da bi bilo namesto njih mnogo bolje rešiti tiste pomembne, ki sedaj zaradi množice ne pridejo na vrsto.

V temelju je potrebno spremeniti Kazenski zakonik, ki je bil v mandatu 2004-2008 sprejet v veliki naglici, skrivoma in skoraj brez strokovne razprave,zaradi česar je prinesel za nas popolnoma nesprejemljive spremembe, ki jih zavrača tudi glavnina stroke, kot so višanje zapornih kazni in dosmrtni zapor.

Za neodvisno državno tožilstvo

Organi pregona v tem trenutku niso sposobni v celoti uveljavljati pravnega reda in zagotavljati pravne varnosti in enakosti pred zakonom. Ta ugotovitev velja še posebej za področje boja proti korupciji in gospodarskemu kriminalu. Državnemu tožilstvu je treba posvetiti bistveno več pozornosti kot doslej. Tožilstvo ni usposobljeno za učinkovito analiziranje zapletenejših primerov gospodarskega kriminala in korupcije. Tožilci nimajo visoko specializiranih znanj, ki so potrebna za izvajanje transakcij in špekulacij v času lastninjenja in uvajanja tržnega gospodarstva, kot tudi transakcij, ki potekajo v tržnem gospodarstvu. Tožilstvo in policijo je potrebno v največji možni meri usposobiti za obravnavanje vseh primerov gospodarskega kriminala in korupcije. Eden od pomembnih problemov je tudi ta, da ni jasno, kakšno je razmerje med tožilstvom in policijo. Zaradi pogoste pasivnosti tožilcev prevzema vodilno vlogo pri preiskovanju primerov gospodarskega kriminala in korupcije policija. Zagotoviti je treba delovne okvire in metode za uveljavitev vodilne vloge tožilstva in usmerjanje policije pri raziskovanju gospodarskega kriminala in korupcije. Vse razvite države se že dalj časa zavedajo, da brez neposredne vključitve strokovnjakov, ki imajo izkušnje in poglobljena dodatna znanja s področja ekonomije, računovodstva, revizije, financ, davkov, vrednostnih papirjev, transfernih cen itd., v multidisciplinarne preiskovalne skupine, z vsemi potrebnimi pristojnostmi in pooblastili, odkrivanje in preiskovanje težjih oblik gospodarskega kriminala ni mogoče. Dosedanje izkušnje, tako domače kot tuje, nedvomno kažejo, da možnost angažiranja zunanjih strokovnjakov, ki jo pri nas ponuja strokovni center pri vrhovnem državnem tožilstvu, ne zadostuje za učinkovito delo na področju pregona organiziranega gospodarskega kriminala in z njim povezane korupcije na višjih ravneh odločanja.

Za izvrševanje kazenskih sankcij

Število zapornikov v Sloveniji je v primerjavi z evropskim povprečjem nizko. Zaskrbljujoč pa je podatek, da smo v zadnjem mandatu država z najhitrejšo rastjo števila zapornikov na prebivalca. Sprememba Kazenskega zakonika in tudi nekatere druge zakonodajne spremembe kažejo na to, da se stopnja represije v Sloveniji viša. To je za družbo slabo in še zdaleč ne pomeni, da se zato stopnja kriminala kakorkoli niža.

Z višanjem števila zapornikov se hkrati pojavljajo težnje po gradnji novih in novih zaporov. Politika je v tem mandatu kot rešitev nakazala možnost javno-zasebnih partnerstev. Odločno nasprotujemo idejam, da bi gradnjo in upravljanje zaporov prepustili javno-zasebnim partnerstvom, saj s tem odpremo vrata za vpliv kapitala na kaznovalno politiko, kar je nesprejemljivo..

Namesto gradnje novih zaporov je potrebno vse napore usmeriti v izboljšanje obstoječega sistema alternativnih sankcij, ki trenutno ni najbolj učinkovit. Potrebno je omogočiti, da se bodo obstoječi ukrepi, kot je na primer delo v korist skupnosti, večkrat izrekali ter bolje izvajali. Poleg tega je potrebno razmisliti o uvedbi novih oblik alternativnih kazenskih sankcij. Preučiti je potrebno tudi, ali trenutna organizacija ustreza zahtevam učinkovitega sistema izvajanja alternativnih sankcij ali bi kazalo ustanoviti posebno probacijsko službo.

Za odgovorne posameznike in za boj proti kapitalsko-političnim omrežjem

Pojem spoštovanja pravne države se v javnosti pogosto oži na t.i. »elito« in sodne ter državne organe, ki se jim očita, da zanje veljajo drugačni standardi oziroma da so premalo dejavni pri obravnavi vplivnih posameznikov. A vendarle je vrednostni sistem vseh državljanov pogosto naravnan tako, da se skušajo izogibati svojim obveznostim in iščejo bližnjice na račun ostalih članov družbe. Vse to je posledica obstoječega sistema, ki sloni na priznavanju pohlepa kot družbeno sprejemljivega ravnanja in ki je zato zelo neodporen na korupcijo. Problem ni v tem, da bi bili slabi ljudje koruptivni, ampak v tem, da korupcija v določenih segmentih sploh ni prepoznana kot korupcija, saj gre za ustaljen vzorec obnašanja. Še posebej to velja za gospodarske in politične elite, katerih prepletenost pogosto ni zaznana kot koruptivna, čeprav gre za daj-dam odnos, prek katerega gospodarske elite s financiranjem strank in karier profesionalnih politikov, pa tudi z vplivom v množičnih medijih, obvladujejo politiko. Lep primer takšne »ugrabitve države« je TEŠ 6.

Takšna omrežja so na globalni ravni tudi z obvladovanjem pomembnega dela ekonomske stroke preprečevala regulacijo finančnih trgov, kar je na koncu pripeljalo do krize. V Sloveniji pa so ta izvedla vrsto prevzemov, ki so mnoga na sporen način prevzeta podjetja spravili na kolena. Kot učinkovit ukrep v boju proti korupciji predlagamo, da se skozi široko javno razpravo prouči možnost ureditve, kakršno že dolgo poznajo najuspešnejše skandinavske države in sicer da se omogoči javno dostopnost podatkov o višini prihodkov, ki so osnova za odmero dohodnine vsakega državljana. Poleg tega je potrebno zakonsko opredeliti javnost premoženja vseh funkcionarjev in tistih javnih uslužbencev ter zaposlenih v državnih podjetjih, ki odločajo o dodelitvi javnih sredstev (preko javnih naročil, razpisov, itn…), kar velja tudi za njihove družinske člane.

Finančna kriza, ki se je prevesila v svetovno gospodarsko krizo je v prvi vrsti posledica neodgovornega ravnanja akterjev na finančnih trgih ter pomanjkanja nadzora  s strani regulatorjev finančnih trgov. Zato predlagamo, da se v naši zakonodaji nadgradi obstoječa ureditev in razširi kazenska odgovornost tistih, ki manipulirajo s finančnimi instrumenti oziroma kako drugače manipulirajo s trgom. Potrebno je ustvariti učinkovitejša orodja za preprečevanje in odkrivanje zlorab trga ter preiskovalnim organom podeliti ustrezna pooblastila za spodbujanje izvajanja nadzora na tem področju.

5.3. Za novo in odprto zunanjo politiko 

Navajamo tri razloge, zakaj je zunanja politika Zares nova zunanja politika.

1. Zunanja politika je instrument integracije v svet. Zunanja politika Zares želi združevati in ne ločevati.  Zato stremi k visoko integrirani mednarodni skupnosti, kjer sta mir in stabilnost naravno stanje, konflikti pa vsled univerzalno sprejetih temeljnih načel človekovih pravic, demokracije in vladavine prava preseženi.

2. Zunanja politika Zares je politika, ki ni oddaljena od javnosti, ampak iz nje izhaja. Utemeljena je na intenzivni komunikaciji s civilno družbo in iskanju širokega javnega in političnega konsenza za sprejetje in izvajanje zunanjepolitičnih zavez.

3. Zunanja politika Zares ni politika, kjer ozek krog elite sam določa, kaj je dobro za državljane. Zunanja politika je politika države, katere strokovni aparat lahko znotraj države in v mednarodnih odnosih kredibilno in samozavestno nastopa le, če vseskozi komunicira z državljani in civilno družbo ter je v navezavi s ključnimi akterji – gospodarstvom in znanostjo.

Sedem stebrov, ki podpirajo zunanjepolitične usmeritve Zares

1. Uveljavljanje temeljnih človekovih pravic in pravice do čistega okolja.
2. Globalna solidarnost pri odpravljanju problemov v svetu, trajnostni razvoj in omogočanje pogojev za človeka dostojno življenje.
3. Doslednost in vztrajnost pri vodenju zunanje politike in uveljavljanju interesov na podlagi spoštovanja suverene enakosti držav ter mednarodnega prava in spodbujanjem medkulturnega dialoga, temelječega na sprejemanju različnosti.
4. Aktivno negovanje stikov s Slovenci v zamejstvu in po svetu.
5. Utrjevanje odnosov s sosednjimi državami.
6. Preventivno delovanje pri obravnavi vseh problemov v mednarodni skupnosti.
7. Mirno reševanje sporov.

Sedem zunanjepolitičnih prioritet stranke Zares

1. Povezovanje z gospodarstvom in znanostjo. Uspeh Slovenije v procesih globalizacije bo merjen z njeno uspešnostjo pri soočanju s ključnimi negativnimi učinki globalizacije, tj. razvojnem zaostajanju in povzročanju škode okolju. Nova zunanja politika bo v okviru zmožnega zagovarjala razvoj čistih, okolju in človeku prijaznih industrij in storitev. Za dodano vrednost zunanji politiki – okrepiti prepoznavnost njene gospodarske razsežnosti kot okolju in človeku prijazne – bo treba vzpostaviti ustrezno strukturo doma. Naložbe v znanost in nove tehnologije doma so predpogoj za tekmovalnost navzven. V tem kontekstu je smiselno redefinirati obseg izdatkov za vojsko in načinih izpolnjevanja obveznosti do zveze NATO in jih prilagoditi dejanskim potrebam Slovenije pri izgradnji svojega zunanjepolitičnega profila, ki jih kot take razume slovenska javnost.

2. Partnerstvo s Slovenci izven meja in promocija slovenskih gospodarskih in drugih interesov. To partnerstvo mora biti utrjeno z iskanjem možnosti in priložnosti za izkoriščanje njihovega znanja in stikov pri krepitvi položaja v Sloveniji in svetu na znanstvenem, gospodarskem, kulturnem in športnem področju. Vsa veleposlaništva morajo živi stik s Slovenci v tujini obravnavati prioritetno. V strateško pomembnih državah se ta dejavnost ne sme prepuščati improvizaciji in volunterstvu posameznih diplomatov. Improvizacija ima svoje slabosti, saj diplomati teh funkcij ne morejo opravljati optimalno, kar ima lahko tudi konkretne negativne posledice pri iskanju kulturnih, gospodarskih in drugih priložnosti za uveljavitev v ciljni državi.

3. Odnosi s sosedi. Te določajo trije dejavniki.

• Spoštovanje temeljnih norm sodelovanja v mednarodnih odnosih, kjer se države med seboj spoštujejo kot enakopravne članice mednarodne skupnosti, kjer si medsebojno priznavajo suverene pravice in sodelujejo na različnih področjih in kjer medsebojne probleme rešujejo strpno in v dialogu.
• Skrb za probleme, s katerimi se srečujejo prebivalci na obmejnem območju ter občutljivost za njihove interese. Slovenija je tako ravnanje upravičena in dolžna zahtevati od vseh svojih sosed, tako kot imajo te pravico in dolžnost to zahtevati od Slovenije. Kot članica Evropske unije ima Slovenija še posebno pomembno odgovornost, saj s sprejemanjem novih članic soustvarja krepitev ali slabitev integracije.
• Aktivno medsebojno sodelovanje na področjih kot so znanost, kultura in šport ter skupno izkoriščanje gospodarskih priložnosti.

4. Jugovzhodna Evropa in Zahodni Balkan. Stranka Zares se zavzema za hitro približanje in odpiranje Evropske unije prebivalstvu Zahodnega Balkana – to je edini recept za preprečevanje nestabilnost v tej regiji. Slovenija mora dati poseben poudarek mladim kot ciljni skupini prihodnjih mnenjskih voditeljev, gospodarstvenikov in politikov, ki bodo takšno pomoč v času, ko je bila najbolj potrebna, vedno znali ceniti. Prizadevanje za drugačen pristop k mladim v ožji regiji se mora uveljavljati prek različnih projektov razvojne pomoči, npr. na področju štipendiranja in izmenjave študentov iz držav regije, prek donacij, podpore izobraževalnim ustanovam ipd.

Pri iskanju načinov in oblik pospeševanja in poglabljanja odnosov z državami Zahodnega Balkana je treba upoštevati in izkoristiti dejstvo, da približno 10 % slovenskega prebivalstva tako ali drugače goji stike z državami in prebivalci iz te ožje regije. Medosebne vezi, gospodarske povezave in konstruktivni odnosi med državami so elementi, ki jih mora Slovenija uporabiti pri uveljavljanju svojih interesov na območju držav Zahodnega Balkana.

5. Sredozemlje. Slovenija se svoje vloge v razširjeni evropski regiji, ki obsega tudi Sredozemlje, premalo zaveda in jo premalo izkorišča. V političnem smislu ima Slovenija določene primerjalne prednosti, saj ne nosi nobene negativne politične dediščine v odnosu do vseh ključnih političnih vprašanj v regiji. V gospodarskem smislu je Slovenija, kot država s skromnim deležem kmetijstva v bruto družbenem proizvodu, kompatibilna z gospodarstvi sredozemskih držav. Slovenija v sredozemskem prostoru nima močne diplomatske mreže, kar je v neskladju s slovenskimi sredozemskimi ambicijami, ki jih simbolizira nastanek Sredozemske univerze.

6. Trajnostni razvoj. Nova zunanja politika Zares zagovarja ekocentrično interpretacijo trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj je tako tisti razvoj, ki v središče postavlja soodvisnost narave in človeka, kjer podrejenosti enega drugemu ni – znotraj zmožnega je mednarodna skupnost v stalnem iskanju vzdržnostnega kompromisa med njima. Kot ‘zelena oaza Evrope’ Slovenija mora biti pobudnica in zagovornica okolju prijaznih politikih tako v tujini kot doma. Stranka Zares podpira investiranje, sprejemanje pobud, vzpostavljanje projektov razvojne pomoči in sklepanje zavezništev, ki zagovarjajo razvoj čistih tehnologij, zagotavljanje alternativnih virov energije, ekološko pridelavo hrane in spodbujanje pravične trgovine.

7. Mirovne operacije. Kot suverena država in enakopravni akter v mednarodni skupnosti mora Slovenija prevzeti svoj del odgovornosti za ohranjevanje mednarodnega miru in varnosti. Toda Slovenija ni vojaška velesila in nima odločilnega vpliva pri oboroženih spopadih. Slovenija je za doseganje temeljnega cilja – uspeh mirovne operacije – mnogo bolj pomemben akter takrat, ko v posamezne mirovne operacije ponudi znanje in izkušnje s specifičnih vojaških dejavnosti in še posebej v civilni sferi, tako v preventivnem delovanju kot v pokonfliktni obnovi kriznega območja, ter svoje sposobnosti kot nevtralen in pošten posrednik.