29.000 plus drobiž
Še vedno jih je nekaj čez 29.000. Brezposelnih mladih namreč. Med njimi so tisti s srednješolsko izobrazbo, pa tisti z univerzitetno, najverjetneje je najmanj tistih z osnovnošolsko. Ti so uporabni na znamenitih delovnih mestih z nizko dodano vrednostjo. Druga večja skupina so najverjetneje tisti z univerzitetno izobrazbo – saj veste, še posebej humanistov, lepila naše družbe, je vedno preveč.
Poznate poklic arheologa? To so tisti posamezniki in posameznice, ki nekaj brskajo po tleh in kopljejo po zemlji, čeprav o preteklosti vemo že vse. A glej ga zlomka, na koncu vedno ugotovimo, da ni tako. Arheologija ni kar nekaj; da postaneš arheolog, moraš prvo končati devetletko, nato opraviti štiri leta srednje šole in nato še končati fakulteto. Nekoč je študij trajal 8 semestrov, ki so se podaljšali v absolventski staž, za kar si potreboval kakšnih 5 do 6 let, sedaj, po bolonjski reformi, pa potrebuješ še kakšno leto več. Torej mlad arheolog prebije v našem šolskem sistemu okoli 20 let. Ko zaključi študij – in sicer brez kakšnih ponavljanj in podobnih zapletov – je star 26 oziroma 27 let. In kaj se zgodi potem? Država, ki je toliko vložila v mladega državljana, se je odločila, da je 20 let izobraževanja premalo, zato je sprejela pravilnik, ki mlademu arheologu 5 let po zaključku študija prepoveduje samostojno izvajanje in vodenje raziskav, vse seveda v dobro kulturne dediščine. To je zapisala v Pravilniku o arheoloških raziskavah (11. člen) in s tem posredno priznala, da potrebujejo uveljavljeni »raziskovalci« pri svojih ambicijah predvsem na vse pripravljene prekerne mezdne delavce, ki jim bodo na razpolago še leta. Seveda ne potrebujejo konkurence! Vedeti morate, da so pri prijavah na razpise potrebne tudi finančne reference, zahteva se da vrednost referenčne raziskave presega npr. 50.000 ali 100.000 evrov. Seveda naročniki iz javnega sektorja zahtevajo še bančne garancije, promet podjetja mora biti v zadnjih 3 letih dovolj visok … – gre skratka za cel spekter zahtev, kot pri gradbenih razpisih. Znano? Kako lahko torej nekdo po 5 letih dodatnega izobraževanja in prekarjata, ne da bi v tem času vodil kakšno arheološko raziskavo, star preko 30 let v Sloveniji sploh začne samostojno delovati v takšnem raziskovalnem okolju? Ne more, ker tudi na trgu zunaj javnih razpisov, trgu zasebnih naročnikov, konkurira istim igralcem, po vrhu pa tudi zaposlenim v javnih zavodih in javnim zavodom, za katerimi stoji proračun RS in ki brez zadržkov delujejo na »prostem« trgu. Denar Ministrstva za Kulturo namenjen za arheološke raziskave gre neposredno javnim zavodom, ter tako posredno tudi izbranim, vedno istim zasebnikom/podizvajalcem, ki si jih javni zavod zaželi. Takšen sistem naj bi bil po mnenju birokratov vzpostavljen v dobro arheološke dediščine, pri čemer pa so največji dolžniki v obliki neobjavljenih arhivov prav tisti, ki so že do sedaj kvantitetno nabirali reference in jih tako zaščiteni nabirajo še naprej. Tudi tukaj nas vse premagajo javni zavodi. Država je torej mladim, ki vstopajo v prostor arheoloških raziskav, vzpostavila omejitve, ki jih lahko opredelimo kavelj 22, zavestno in birokratsko, ta sistem politiki ne morejo/nočejo razplesti.
Mladim se torej obljublja, da lahko s pridobljeno izobrazbo posežejo proti nebu, hkrati pa jim na drugi strani podaljša usodo negotovosti in odvisnosti na podivjanem trgu. V primeru arheološke dediščine se birokratska omejitev skriva tudi za vsemogočnimi besedami o zaščiti kulturne dediščine – očitno predvsem pred tistimi, ki jih izobrazimo za delo v arheologiji. Mladi arheologi po dvajsetih letih izobraževanja očitno ogrožajo arheološka najdišča veliko bolj kot gradnja avtocest in trgovskih centrov.
Seveda lahko sedaj zamahnete z roko in si rečete, kaj me briga usoda neke majhne skupinice s poklicem, ki je mnogim odveč in dela katere ta država ne zna umestiti v svoj mozaik. Saj veste, turisti potrebujejo morje, hribe in hrano, kulturna/arheološka dediščina pač ne more biti magnet, ki bi jih zvabil iz hotelov. Najverjetneje ste tudi pozabili, da ste lahko sami del podobne skupinice, ki sestavlja veliko skupino, ki se preprosto ne znajde več v tej prenormirani državi, prepolni absurdov in nasprotij. Veliko skupino brezposelnih sestavljajo manjše skupinice in njih probleme se pač ne da rešiti z zamahom, še posebej, če so umetni in birokratski.
Do sedaj še nobeni vladi ali politični stranki, ki je delovala na področju politik, namenjenih problematiki mladih, ni uspelo razplesti problema glede odprtja prostora svobode in možnosti za mlade; no, nekatere politične stranke so imele zares premalo časa. Dvom, da bo to uspelo prihodnji vladi, je utemeljen, saj se prostor svobode pogosto in prikladno, po potrebi enači z razgradnjo države in divjim kapitalizmom, lovom na denar in privatizacijo javnega.
Avtorji Pravilnika o arheoloških raziskavah so strokovnjaki, ki prihajajo iz javnega sektorja, njihov produkt, zgoraj predstavljeni gordijski vozel za mlade arheologe, pa je primer, da smo se kot družba utopili v birokratskih ureditvah in mejah, skritimi za prividi. Ti prividi uspešnosti nekega področja so lahko ustvarjeni skozi moč posameznikov, ki preko države v njenem imenu uveljavljajo svojo politiko preko omejitev ter poskrbijo, da ostane veliko prekrito očem. Javnost vidi le uspehe in uspešne, v jagodnem izboru. Zaščita raziskovalnega prostora v arheologiji naj bi bila v dobro dediščine same, zaščita pred nami in v dobro vseh nas. V navedenem primeru Ministrstvo za visoko šolstvo in znanost mladim obljublja, da lahko z izobrazbo posežejo po zvezdah, Univerza jim da izobrazbo in naziv, Ministrstvo za kulturo pa jih za nekaj časa ustavi, če jim že ne vzame pravice do samostojnega raziskovalnega dela. Sporočilo je jasno, pri dvaintridesetih letih se podaj na novo pot – naravnost iz otroške sobe. Uradniki že vedo, kaj je dobro za nas, zato nam je pa tako lepo. Deloma jih je tudi zato 29.000 plus drobiž. J
Poznate kak podoben primer? Pišite vladi ali svojemu poslancu …
Otmar Kovač, arheolog
Član sveta stranke Zares, stranke, ki volivkam & volivcem 13. 7. 2014 ni dala možnosti, da je ne bi izvolili