Arbitražni sporazum bo končal dolgoletne napetosti in omogočil dobre odnose
Poslanke in poslanci so na včerajšnji 23. izredni seji Državnega zbora (magnetogram je dostopen tukaj) z 78 glasovi za in nobenim proti sprejeli odlok o razpisu zakonodajnega referenduma o ratifikaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Referendum je razpisan za 6. junij 2010.
Stališče poslanske skupine Zares je na seji predstavila vodja poslanske skupine Cveta Zalokar Oražem.
(delno lektoriran magnetogram)
Spoštovani predsedujoči, spoštovani ministri, spoštovani kolegi in kolegice. Ob današnji izredni seji, na kateri bomo potrdili odlok o razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma o arbitražnem sporazumu, vlada velika enotnost poslank in poslancev, saj se je pod zahtevo za razpis referenduma podpisalo šestinosemdeset poslank in poslancev, čeprav nekateri nasprotujejo samemu arbitražnemu sporazumu.
Pri tej enotnosti kažemo odgovoren odnos do instituta zakonodajnega referenduma, ki smo mu redko priča, in po mnenju Poslanske skupine Zares je prav, da o tako pomembni zadevi, kot je arbitražni sporazum, odločajo državljanke in državljani Slovenije. Koalicija si je v koalicijski pogodbi zadala nalogo, da si bomo prizadevali za čimprejšnjo ureditev nerešenih vprašanj s Hrvaško in tej nalogi sledimo.
Zapisali smo, da bomo izhajali iz negovanja zaupanja in dobrososedskih odnosov v reševanju realnih problemov. Tudi pri tej nalogi smo na dobri poti, saj je Vlada pokazala zaupanje in dela korake v smeri izboljšanja dobrososedskih odnosov. Prav tako smo v koalicijski pogodbi zapisali, da bomo izhodišče za razreševanje odprtih vprašanj meje na kopnem in morju postavili na stanje na dan 25. junija 1991. Tudi to smo dosegli. In prav tako smo zapisali, da bomo spodbujali začetek dela mešane diplomatske komisije, ki naj bi pripravila predloge obema vladama za vsebino in način odločanja pri dokončnem urejanju meje na kopnem in na morju, ob dolžnem upoštevanju načela pravičnosti. Sedaj je ta pravičnost s posebnimi okoliščinami zapisana in opisana v samem sporazumu.
V Zares smo se in se še vedno zavzemamo za doslednost in vztrajnost pri vodenju zunanje politike in uveljavljanju interesov na podlagi spoštovanja suverene enakosti držav ter mednarodnega prava. Prav tako se zavzemamo za mirno reševanje sporov, kar se lahko doseže samo z dialogom, dialogom in še enkrat dialogom, ki mora biti razumen in pravičen za obe strani ter predvsem, da ne bi bilo dogovorov pod mizo. Zares je v svojem programu zapisala, da bo tudi dosledno zagovarjala, da odnose s sosedi morajo določiti trije dejavniki. To so: spoštovanje temeljnih norm sodelovanja v mednarodnih odnosih, kjer se države med seboj spoštujejo kot enakopravne članice mednarodne skupnosti, kjer si medsebojno priznavajo suverene pravice in sodelujejo na različnih področjih in kjer medsebojne probleme rešujejo strpno in v dialogu; skrb za probleme, s katerimi se srečujejo prebivalci na obmejnem območju ter občutljivost za njihove interese. Slovenija je in mora tako ravnanje upravičeno in dolžno zahtevati od vseh svojih sosed. V tem ima Slovenija kot članica Evropske unije posebej pomembno odgovornost, saj s sprejemanjem novih članic, v tem primeru Hrvaške, soustvarja krepitev integracije. Zares je vedno poudarjala, da zgrajena podoba odnosov s Hrvaško ni ustrezala realnosti. Trdno stojimo na stališču, da je bilo, v nekaterih primerih pa je še vedno, nereševanje odprtih problemov posledica nezaupanja med državama, ki je po nesprejetju sporazuma Drnovšek-Račan postala vsakdanjost.
Kot sem prej omenila, smo v Zares mnenja, da to počasi presegamo ter da odpiramo novo poglavje v odnosih s Hrvaško, v katerem bo več prostora za sodelovanje med mladimi na obeh straneh meje, več skupnih okoljskih in gospodarskih projektov ter projektov na področju znanosti. To nezaupanje, ki ga sistematično širijo akterji na hrvaški kot tudi na slovenski strani, je treba preseči tudi z odločanjem na referendumu o arbitražnem sporazumu.
Arbitražni sporazum bistveno izboljšuje izhodišča in vse dogovore, ki so bili pred tem sprejeti v smislu posredovanja tretjega razsodnika, tudi Blejskega sporazuma iz leta 2007 v času Janševe Vlade, ki je predvideval reševanje spora na meddržavnem sodišču v Haagu. Takratni dogovor je bil in je za stranko Zares nesprejemljiv, predvsem pa del dogovora o meddržavnem sodišču v Haagu. Da se je o tem tudi dogovarjalo na Bledu, lahko razberemo iz srečanja Pahor-Sanader na Mokricah, ko je premier Sanader bil prepričan in je zagovarjal scenarij Haag.
Iz tako imenovane spomenice o reševanju slovensko-hrvaške meje, ki jo je vodja stranke SDS Janez Janša objavil na spletnih straneh stranke SDS, smo lahko razbrali prav dogovor o scenariju Haag. Prav ta dogovor oziroma sporazum, če bi bil uveljavljen, bi lahko v resnici ogrozil vitalne interese Slovenije, saj bi v scenarij Haag težko zapisali uporabo načela pravičnosti. Taka praksa dokazuje, da bi bila majhna verjetnost, da bi sodišče v Haagu dejansko odločalo po načelu zunanje pravičnosti. Očitno takrat Janezu Janši to ni bilo pomembno. Danes pa tega načela, ki je pravno definirano v 4. členu sporazuma, ne vidi oziroma ne želi videti. Pri Janševi spomenici, ki je po mnenju našega kolega Ive Vajgla iz Zares šlo za poskus opravičevanja nespornega dejstva, da v zadnjih štirih letih, ko je bil predsednik Vlade Janez Janša in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, pri reševanju vprašanj s Hrvaško ni bil dosežen nikakršen napredek ter da so bile leta 2007 na Bledu dane obljube, na katere se je skliceval Sanader in uradni Zagreb na srečanju Pahor-Sanader, ko je Hrvaška zavračala konstruktivno reševanje problema brez posredovanja Evropske unije. To pa je za stranko Zares bilo nesprejemljivo in bi moralo biti nenzadnje nesprejemljivo tudi za vodjo stranke SDS Janeza Janšo, če seveda pravilno razumemo to, kar govori danes.
Da je sporazum skladen z Ustavo Republike Slovenije in s Temeljno ustavno listino, je v svojem mnenju nedvoumno potrdilo in zapisalo tudi Ustavno sodišče.
Poskusi prevrednotenja ali drugačnega tolmačenja tega mnenja pa so skrajno nedostojni in smo jih poslušali tudi danes v temu prostoru. Zato je bolje, da se držimo dejstev. Dejstvo je, da je zaključek mejnega spora v interesu vseh, v interesu obeh držav, v interesu njunih državljank in državljanov, gospodarstva, širitve naših tržišč, stabilnosti v regiji, miru in sodelovanja, kakovosti življenja ljudi ob meji in seveda v interesu kredibilnosti in ugleda Slovenije v Evropi in v odnosu do celotnega zahodnega Balkana. Kdor si tega ne želi, bo našel in si bo izmislil tisoč in en razlog za glasovanje proti arbitražnemu sporazumu na referendumu. Ob tem naj si zastavi tudi vprašanje, kakšno prihodnost si želi za ti dve državi v regiji? Ali si ne želimo med državama vzpostaviti učinkovitih, sodobnih, transportnih poti? Ne želimo v pogojih globalne krize doseči večje in bogatejše turistične pogače na obeh straneh meje? Želimo z blokadami, eno za drugo, zaustavljati pogajanja, s katerimi bi za obe državi veljal prosti pretok blaga, ljudi in storitev. Nam je bližja možnost, da se ena ali druga stran odloči za “ne kupujmo slovensko” ali “ne kupujmo hrvaško”. Tega v Evropski uniji ni in še veliko je prednosti za slovenske državljanke in državljane, za slovensko gospodarstvo, ki izhajajo iz polnopravnega članstva Hrvaške o Evropski uniji in iz spoštovanja evropske zakonodaje in skupnih norm.
Ob razpisu tega referenduma moramo izpostaviti tudi dejstvo, da se državljanke in državljani ne bodo odločali o poteku meddržavne meje na kopnem ali na morju, ne o poteku ne o označitvi meje, ki je obe državi, kljub temeljnima ustavnima listinama, že devetnajst let tolmačita tako različno. Državljanke in državljani bodo odločali, posebej poudarjam, o začetku arbitražnega postopka pri mednarodnem telesu, sestava katerega je bila določena enakopravno, v določilih in pogojih, ki smo jih po dolgih pogajanjih ob mediaciji Evropske unije in po neposrečenem enoletnem zastoju, ki je škodoval vsem, končno zapisali v arbitražni sporazum.
Poslanska skupina Zares je arbitražni sporazum podprla in ratificirala in s tem prispevala k prenehanju dolgoletnih napetosti in sejanja sovraštva, ki v obeh državah koristijo le parcialnim interesom in notranje političnim obračunavanjem nekaterih.
Vedeti pa moramo, da smo še vedno na začetku poti. Poti, ki bo dolga in se ne bo zaključila s potrditvijo arbitražnega sporazuma na referendumu. Zato že danes pozivamo vse državljanke in državljane Slovenije, da se udeležijo referenduma ter da s svojim glasom za arbitražni sporazum končajo dolgoletne napetosti med državama, ki najbolj škodujejo prav državljankam in državljanom obeh držav. Zamislite si dobre odnose med sosedama, zamislite si razviti državi, ki ju vidite čez nekaj let in vprašajte se, na kakšen način pridemo do večje blaginje v regiji.
V Zaresu mislimo, da z glasom za, za arbitražni sporazum.
