Zares o nesprejemljivosti vladne pokrajinske zakonodaje

V Zares ostajamo na znanem stališču, da je vladni predlog svežnja pokrajinskih zakonov nesprejemljiv in neracionalen.  Prepričani smo, da je predlagano število 14 pokrajin občutno previsoko, da pristojnosti bodočih pokrajin niso dovolj domišljene, viri financiranja pa nezadostni. V Zares smo predlagali tudi razpis posvetovalnega referenduma o številu in območjih 14 pokrajin, ker menimo, da je to vprašanje, o katerem bi morali odločati oziroma presojati državljanke in državljani neposredno,  saj gre za pomemben proces, ki bo bistveno zaznamoval življenje ljudi. V nadaljevanju povzemamo Zaresove argumente.Regionalizacija Slovenije je po ustavnih spremembah iz junija 2006 postala ustavnopravna obveza. Zaradi tega je dilema – regionalizacija da ali ne – povsem nesmiselna.

V ZARES smo prepričani, da je regionalizacija Slovenije nujna, vendar ne za vsako ceno oziroma ne z ustanavljanjem nefunkcionalnih, neživljenjskih pokrajin.

Če je bilo ob omenjenih ustavnih spremembah, ki omogočajo regionalizacijo Slovenije, doseženo visoko soglasje med političnimi akterji v državnem zboru, pa tega ni mogoče trditi za sedanji trenutek ob obravnavi sistemske zakonodaje, ki je nujna za udejanjenje regionalizma.

Obstaja celo bojazen, da se bodo ponovile napake oziroma slabosti iz obdobja uvajanja prve stopnje lokalne samouprave oziroma ustanavljanja občin.

Še nikoli nismo bili tako blizu temu, da bi v Sloveniji končno omogočili institucionalizacijo pokrajin oz. priznali pravno in politično entiteto vmesni ravni družbeno-teritorialne organiziranosti, torej regionalni ravni, pokrajinam. Ampak hkrati še nikoli nismo bili tako blizu temu, da bi že v samem začetku projekt “zavozili” v napačno smer; in to tako, da ga ne bo več mogoče popraviti in tudi ne odpraviti, če bi se izkazalo, da je nehotenih posledic neustrezne pokrajinske zakonodaje le preveč in dušijo razvoj Slovenije.

Osnovna postopkovna in vsebinska napaka, storjena pri pripravljanju pokrajinske zakonodaje, je ločitev razprave o pristojnostih pokrajin, financiranju, volitvah, o vsebini in vlogi pokrajin nasploh od razprave o družbeno-teritorialno organizaciji in številu pokrajin.

Če izhajamo iz različnih teorij regionalizacije, je povsem jasno, da velikost regij in število prebivalcev močno določa tudi funkcije in način organizacije pokrajine.

• Izključenost stroke pri oblikovanju rešitev

Pri pokrajinah gre za uvedbo nove oblike avtonomne lokalne skupnosti, ki je še nikoli nismo imeli in zato nimamo izkušenj, morebitne napake pa imajo dolgoročne in težko popravljive posledice. Kljub temu aktualna oblast s svojim predlogom za ustanovitev štirinajstih pokrajin nima posluha ne za stališča domače stroke ne za tuje izkušnje.

Stroka je vladne predloge ostro kritizirala, zato je vlada sploh ni želela vključiti v sodelovanje pri oblikovanju rešitev.

• Vsiljena politična realnost števila 14

Obrazložitev vlade, da je ustanovitev 14 novih pokrajin “politična realnost“, ni prepričljiva. Izsledki in stališča slovenske stroke, ki je v zadnjih dvajsetih letih opravila veliko delo na področju raziskovanja regionalizma, kažejo, da bi bilo v Sloveniji smiselno ustanoviti bistveno manj pokrajin. Slovenija ima le dva milijona prebivalcev, stroka pa kot spodnjo mejo za velikost pokrajine priporoča vsaj 100.000 prebivalcev. V slovenski stroki že nekaj časa prevladuje večinsko stališče, da gospodarski, socialni, geografski, primerjalni, čezmejni, nacionalni in mnogi drugi razlogi dopuščajo ustanovitev šest do osem pokrajin. Slednje bi bile namreč močnejši partner tako do države kot do čezmejnih povezav in uspešnejšega pridobivanja sredstev iz skladov EU, poleg tega pa bi bile tudi racionalnejše in učinkovitejše od majhnih pokrajin, kar bo pomembno še zlasti, ko ne bomo več prejemniki evropskih sredstev.

Aktualna oblast ignorira tudi tuje pozitivne izkušnje, tako na primer mora naši bodoči pokrajini primerljiva “provinca” v sosednji Italiji šteti najmanj 200.000 prebivalcev, v več kot petmilijonski Danski pa so pred nekaj leti število primerljivih “okrožij” zmanjšali s  štirinajst na pet.

Ob pomanjkanju strokovnih razlogov za utemeljitev predloga za ustanovitev štirinajstih pokrajin se je aktualna oblast zatekla k argumentu t. im. političnega realizma, ker meni, da odstopanja od števila štirinajst (!) ne more biti, če hočemo, da bo pokrajinska zakonodaja sprejeta. T. im. politični realizem pa ni nič drugega, kot nekritično ponavljanje napake oziroma modela štirinajstih razvojnih regij, ki je v preteklosti nastal zaradi političnih kupčij oziroma političnih pritiskov lokalnih političnih veljakov in funkcionarjev, ki niso pristali na sobivanje in sodelovanje v interesu razvoja znotraj večjih teritorialnih enot in ne skrivajo apetitov po škodljivem in nevarnem regionalnem centralizmu.

Govorimo o t. im. “pragovih”, ki omogočajo racionalno organizacijo določenih funkcij na pokrajinski (regionalni) ravni – ta prag je postavljen pri 150.000 prebivalcih, glede na specifičnosti Slovenije pa bi ga lahko opredeljevali med 100.000 in 150.000 prebivalcev. Od 14 predvidenih pokrajin jih kar 5 ne doseže niti števila 100.000 prebivalcev.

Problem števila pokrajin in njihove družbeno-teritorialne organiziranosti je po prepričanju ZARES ključen problem. Vse ostalo bi bilo mogoče v teku časa popraviti, razen tega, kjer ni poti nazaj.

• Kje so analize stroškov in koristi?

Pri pripravi pokrajinske zakonodaje niso bile opravljene nikakršne analize stroškov in koristi, zato je mogoče o končnem strošku in prednostih uvedbe pokrajin le ugibati. Osnovni namen pokrajin mora biti ta, da približajo storitve države ljudem in da se davkoplačevalski denar porabi racionalneje. V nasprotnem primeru Slovenija pokrajin sploh ne potrebuje, saj utegnejo davkoplačevalce preveč stati, medtem pa bo okrnjeno financiranje razvojnih projektov. Več kot bo pokrajin, manjša bo decentralizacija. Več kot bo pokrajin, manjše bodo in manj se bodo lahko kosale v razvojni tekmi z drugimi, tudi s sosednjimi pokrajinami v drugih državah.

• Po koliko tirih bomo vozili?

Neprimeren je zadnji znan kompromis o zamiku uvajanja enotirnega sistema upravljanja. Racionalnejša bi bila takojšnja uvedba enotirnosti, ker pomeni takojšnjo združitev nalog, pristojnost in kadrov bodočih pokrajin in upravnih enot. To bi bilo mnogo bolj ekonomsko vzdržno in smiselno.

Po odločitvi vlade pa se bo enotirnost upravljanja uvedla šele po analizi delovanja pokrajin, zato obstaja nevarnost, da enotirnost sploh ne bo zaživela. To pa pomeni povečanje birokracije, ob tem da bomo zaradi ustanovitve pokrajin že dobili 14 “glavarjev” in od 500 do 600 pokrajinskih svetnikov.

• Financiranje

Poleg števila pokrajin oziroma njihove velikosti je izredno problematično tudi njihovo predvideno financiranje. O pravi lokalni samoupravi tako na ravni občin kot na ravni pokrajin lahko govorimo lahko le v primeru njene finančne samostojnosti, v nasprotnem se lokalna samouprava sprevrže le v formalnost. Temelj finančne samostojnosti pa se odraža v številu in višini lastnih finančnih virov oziroma možnosti predpisovanja davkov in drugih dajatev v skladu z ustavo in zakoni. Navedenih  načel iz naše ustave in Evropske listine o lokalni samoupravi predlagana rešitev oziroma zakon o financiranju pokrajin ne upošteva in zato z vidika financiranja ni možno govoriti o avtonomnosti bodočih pokrajin oziroma dejanski decentralizaciji.

Predlagano financiranje bodočih pokrajin temelji izključno na odstopljenih finančnih virih iz državnega proračuna, pa čeprav je ustavno sodišče pred nekaj meseci jasno ugotovilo, da odstopljenih finančnih virov iz državnega proračuna ni možno šteti za lastne finančne vire lokalnih skupnosti.

Sistem financiranja naj bi spodbujal pokrajine h konkurenčnosti in medsebojni tekmovalnosti ter odgovornosti za lasten razvoj.

Minister za lokalno samoupravo dr. Ivan Žagar navaja, da razen Osrednjeslovenske pokrajine nobena ne bo preživela brez izravnave. To pa je način financiranja, ki ne spodbuja ambicioznosti in podjetnosti temveč, podobno kot pri občinah, spodbuja drobljenje. Zato obstaja nevarnost zahtev po vedno novih pokrajinah.

• Drobljenje sedežev pokrajinskih svetov in pokrajinskih uprav

Razen strankarskih kupčij ni najti smiselnih razlogov za ločitev sedeža pokrajinskega sveta in njemu ter predsedniku pokrajine podrejene pokrajinske uprave. Pristojni minister na vprašanje, kakšni so racionalni ali ekonomski razlogi za delitev sedežev, odgovarja zgolj s tem, da navaja stališča lokalnih političnih veljakov o tem, kje naj bi bil sedež regije. Nas pa to spominja na primer Evropskega parlamenta, ki ima zaradi političnega dogovora dva sedeža, in sicer v Bruslju in Strasbourgu, kar zaradi stalnih selitev poslancev povzroča  velikanske stroške in druge nevšečnosti.

• Pristojnosti pokrajin

Opozarjamo tudi na nedorečenost razmejitve pristojnosti med občinami in pokrajinami. Poleg tega želimo prave pokrajine z jasnimi in pravimi pristojnostmi, ki bolj kot na državno sodijo na regionalno raven. Ne želimo si nefunkcionalnih oziroma neživljenjskih pokrajin, ki bodo zgolj same sebi namen in v katerih bodo nekateri lokalni funkcionarji dobili stolčke v pokrajinskih upravah in svetih, vse to pa bomo plačali državljani skozi visoke stroške pokrajinske uprave.

Pokrajine, kakršne predlaga vlada, bodo šle po isti poti kot občine. To pomeni, da bodo premajhne, da bi lahko racionalno in učinkovito opravljale regionalne funkcije. Ta pomembna pomanjkljivost bo še zlasti razvidna takrat, ko se bo popolnoma uveljavil sicer racionalni in potrebni sistem enotirne uprave. Za ustanovitev in delovanje pokrajin je potrebna določena stopnja “centralnosti” določenega mesta ali somestja. Najbolj očiten znak pomanjkanja tega kriterija je tam, kjer se prepirajo o sedežu in imenu pokrajine. Drobljenje občin je prineslo otipljive rezultate – povečano centralizacijo, hkrati pa vidimo največje razvojno zaostajanje na tistih območjih Slovenije, ki so se močno “drobila”.

V skladu s tradicijo regionalizma bi morale biti pokrajine organizacija “od spodaj navzgor“. Namesto tega pa bodo, če bo sprejet vladni pokrajinski paket, dejansko orodja razdeljevanja sredstev, brez možnosti za učinkovito razvojno spodbujanje.

• Nadnacionalni vidiki organizacije pokrajin

Opozoriti moramo na dejstvo, da bo tak sistem pokrajin, kot ga predlaga vlada, razbil že tako šibak urbani sistem Slovenije, kar ima v odsotnosti meja (razen s Hrvaško) usodne posledice. Že danes se urbani sistemi povezujejo preko državnih mej. Če denimo vzamemo za primer Trst in slovenska obalna mesta: tu ne bo meje, pač pa bo nekoč enovit velik urbani sistem. S tega vidika so (pre)majhne pokrajine velik problem. Majhne pokrajine se ne bodo mogle soočiti na približno enakopravni osnovi z urbanimi sistemi, ki že segajo čez slovensko mejo. Pa še nekaj: če bomo imeli majhne pokrajine in Ljubljano takšno, kot je, potem Ljubljana skupaj z Mariborom ne bo nikoli mogla odigrati tistega povezovalnega, “centriranja” slovenskega urbanega sistema.