Vrnimo Sloveniji prihodnost

Odlomek nagovora Gregorja Golobiča s 6. konvencije Zares v Ljubljani, 15. oktobra 2011

Če smo lani v Mariboru govorili o štiridimenzionalni Sloveniji kot pogoju za peto dimenzijo – dostojno prihodnost, smo danes tu zaradi posledic naših odločitev zbrani pod naivno realističnim pozivom: Vrnimo Sloveniji prihodnost.

Ker prihodnost ni več samoumevna, kot je bila včasih, tudi beseda prihodnost ni več prazna parola. Je ime problema, je izraz strahu in zaskrbljenosti milijonov, velike večine, takorekoč 99 odstotkov, a predvsem mladih ljudi, ki po dolgih desetletjih predstavljajo prvo generacijo, ki bo živela bolj negotovo in slabše od svojih staršev.

Na tem mestu mi dovolite edini citat: »Kriza namreč ni finančna ali ekonomska; takšne so samo posledice, kot jih čutimo ta hip. Vzroki so paradigmatski. Gre za vzorce obnašanja, za sistem vrednot, zato to ni in ne more biti samo razprava za ekonomiste ali menedžerje. Stebri nekega novega razvojnega sporazuma: novo razmerje med delom in kapitalom, ali je rast edina vrednota nad vrednotami, novi vidiki solidarnosti, (…) medgeneracijska solidarnost, (…) nova etika udeleženosti, zavest o omejitvah naravnih virov, o vrednotah znanja, znanosti in inovativnosti, tehnologije v funkciji trajnostnega razvoja, o nujnosti širokega družbenega dialoga in konsenza – to so teme, ki jih bo treba odpreti in na njih vztrajati, če naj se lotimo, dotaknemo in pridemo do spremembe, ki bo te posledice ne le ublažila, ampak tudi trajneje odpravila. Ostati moramo kritični.

Kriza namreč zlahka postane izgovor za zategovanje pasu na račun tistih, ki so zanjo najmanj krivi. In kriza lahko postane način, kako se državna pomoč, potem ko bo krize konec, izkaže za pomoč tistim, ki so s svojo požrešnostjo ali s svojim lahkomiselnim pričakovanjem, da bo rast trajala vekomaj, krizo povzročili.«

Živimo v državi, v kateri je pretežen del političnega razreda nepripravljen svojo osrednjo pozornost posvetiti oblikovanju in sprejemanju dolgoročnih razvojnih usmeritev, opustiti logiko izključevanja, izsiljevanja in demontiranja vseh institucij države. Zato je država neučinkovita in zato so ljudje izgubili zaupanje v politiko in demokracijo. Slovenski politični sistem ima vgrajene številne sistemske blokade, na kar smo v Zares opozorili januarja z dokumentom Za odpravo blokad. Zaradi teh blokad in opravilne nezmožnosti političnega razreda, da bi jih odpravil, pa tudi nekritičnega sprejemanja napačnih evropskih receptov in vlakovnih kompozicij reševanja krize na plečih najšibkejših, je tudi slovenska politika domala v celoti izgubila zaupanje javnosti.