dr. Andrej Rus – Vrednote nove politike

URBANO

Človeštvo se je preselilo v mesta. Enkrat letos bo prišlo do tega, da bo v mestih živela večina prebivalcev na planetu zemlja. To pomeni da se je agenda sodobne družbe močno spremenila. Urbane družbe se srečujejo s problemom gostote, tolerance, mobilnosti, varnosti, javnega zdravja, kvalitete okolja in bolj izostrenega odnosa do javnega interesa.

Urbanizacija se je že davno zgodila v Evropi pa tudi v Sloveniji. Večina gospodarskega potenciala je danes v mestih. Kmetijstvo prispeva do 3% k nacionalnemu GDPju pa še to je vezano na porabo velikih mest. Pravo gonilo razvoja so na tem planetu so postala prav mesta. Zakaj? Zato ker je v mestih dosežena kritična masa ljudi, kapitala, znanja, talenta, da lahko pride do sinergije, ki poraja raznovrstne priložnosti tako v materialni kot tudi v kulturni produkciji.

Nova politika mora prepoznati in odgovoriti na dejstvo urbanizacije. Ne more se prepuščati sladkostim podeželja in pristnosti pastorale. Mesta namreč pomenijo manjšo odvisnost od narave in hkrati močno povečano soodvisnost med ljudmi. S tem pa nastopijo povsem novi problemi. Odgovor na urbana vprašanja ne pa sproščanje v naravi, definira karakter družbe in nove politike.

IZBIRA

Svoboda posameznika v mestih je povečana zaradi odsotnosti tiranije zemlje in lokalnih socialnih struktur predvsem pa zaradi številnih priložnosti. Mesto ponuja izbiro samo v kolikor generira nove priložnosti.

Prav pri priložnostih pa se danes najbolj zatika. Po eni strani se priložnosti podeljujejo kot nekoč fevdi in sicer na osnovi lojalnosti do oblasti. Po drugi strani pa se priložnosti slabo izrabljajo zaradi pomanjkanja meritokracije in znanja. Sodobni sistemi so namreč zaznamovani s problemom kompleksnosti, koordinacije in sodelovanja, kjer je glavno znanje ne pa politična zvestoba. Kar je torej priložnosti so pogosto zapravljene zaradi negativne selekcije, pomanjkanja znanja, nesposobnosti koordinacije in nepripravljenosti na sodelovanje.

PROSTOR

Mesto pomeni gostoto in raznolikost tako ljudi kot njihovih interesov. Zato se izostruje problem regulacije javnega prostora. Tako fizičnega kot kulturnega in političnega. Nova politika mora težiti k odpiranju javnega prostora. V fizičnem smislu mora ob varstvu zasebne lastnine dati prednost javnemu interesu, odpreti prostor tako za mobilnost kot tudi za nove priložnosti. V političnem n kulturnem smislu ne sme z izločanjem zapirati možnosti različnih interesov.

Sedanja politika je odgovorna za program privatizacije in pluraliacije. Oba imata isti rezultat: zapirata javni prostor in eliminirata raznolikost. Privatizacija pogosto pomeni blokado realizacije javnih prostorov pomembnih za druženje in kvaliteto življenja. Pluralizacija pa je Maoistični program stotih cvetov, kjer se zaliva samo enega.

DRUŽBA

Mesta v socialnem smislu ponujajo raznolikost, različnost, zanimivost in vznemirljivost. Zaznamuje jih nenehno premikanje in mobilnost, mešanje slojev, jezikov kultur. Mesta so medkulturna ali pa mrtva. Mesta proizvajajo kulturo, v kolikor jo sprejemajo. Mesta tvorijo priložnost za vključevanje in participacijo različnosti. Nova politika mora razumeti, da je raznolikost priložnost in ne nevarnost.

Sedanja politika je do raznolikosti zavzela agresiven odnos. Ruparščina v parlamentu, Ambruške metode na terenu, arbitrarna selekcija v znanosti in kulturi, jezikovna revnost in monokulturna pridelava so sindrom skrivanja pod plašč vaških straž in ne kozmopolitske politike vključevanja v svet.

DRŽAVA

Urbanizirane družbe so se premaknile od solidarnosti k soodvisnosti. Skrb za tiste, ki srbi zase niso sposobni ni stvar usmiljenja, človeškega čuta in krščanske filantropije temveč postaja stvar nujnosti. Mesta in urbane družbe morajo upravljati s tveganji skupnega življenja. Dostopno javno zdravstvo ni le stvar socialnega standarda temveč predvsem stvar obvladovanja epidemoloških tveganj. Socialno varstvo ne postavlja vprašanja ali si ga lahko privoščimo, temveč postaja nuja za nemoteno delovanje urbanih socialnih sistemov. Revščina in nemoč slojev mestnega prebivalstva postavlja fizične in socialne ovire za rast vseh drugih. Nova politika mora graditi na spoznanju da socialna država ni luksuz temveč nuja za delovanje urbanih družb pri čemer mora zasledovati tri imperative in sicer dostopnost, kvaliteto in izbiro.

Sedanja politika počne prav nasprotno. Povzdiguje krščansko solidarnost hkrati pa sistematično uničuje javne sisteme šolstva, zdravstva in socialnega varstva. Pod pretvezo večje izbire sedanja politika zagovarja privatizacijo vseh sistemov. Ker pa privatni sektor ne bi mogel uspešno konkurirati javnemu, se je vlada odločila za spodnašanje javnih sistemov od šolstva pa vse do zdravstva. Uničenje javnih univerz naj naredi prostor zasebnim. Uničenje javnih zdravstvenih institucij naj naredi prostor zasebnim. Uničenje javnih zavodov na področju socialnega skrbstva in diskriminacija laičnega volonterskega sektorja naj ustvari monopolni položaj Karitasu.

Nova politika mora razumeti, da z uničenjem dobiš ruševine. Še nihče ni naredil skokovitega napredka z uničevanjem temveč s pomnoževanjem priložnosti.

RAZVOJ

V mestih je jasno da samo s trdim delom ne prideš nikamor. Potrebna je sposobnost upravljanja, povezovanja, koordinacije in sodelovanja. Brez dobrega managmenta in brez kvalitetne administracije ni razvoja. Nova politika mora upoštevati očitno dejstvo, da je s sistemi težko upravljati in mora zagotoviti managersko avtonomijo, da bi prišlo do preskoka v kvaliteti.

Sedanja politika gradi na kontroli in nadzoru. Blokada iniciativ in omejevanje priložnosti vodi v izsušitev morja priložnosti. Kadrovske poteze v podjetjih in javni administraciji ne zagotavljajo rasti temveč kontrolo. Kontrolorjem poletov so se pridružili kontrolorji ministrskih resorjev, kontrolorji skladov, kontrolorji javnih zavodov in podjetij v delni državni lasti. Kot bi rekel Harry Potter: povsod je vse polno sovjih iztrebkov. Problem rasti je trivializiran na vprašanje čigavo bo kaj in ne koliko bo česa. Tak selektivni pristop k rasti, namreč, kdo sme rasti in kdo ne, ne more obroditi sadov.

Sproščenost proti kozmopolitizmu

Slovenska pomlad, zamuja, prihaja na jesen narodnega prebujenja, sto let prepozno. Vrednote, ki jih danes ščitijo javne institucije so davno preživele in v nasprotju z zahtevami modernega sveta, katerega del je hočeš nočeš tudi Slovenija. So vrednote malega sveta, izoliranega in zaščitenega pred vplivi velikih tokov, so vrednote tradicije, pastorale in tiranije zemlje ter institucij, ki so in še danes skušajo živeti od podrejanja in brezprizivnega gospodovanja.

V tem kontekstu sproščena Slovenija pomeni poraz moderne urbane družbe saj navaja na sproščanje za zaprtimi vrati: tako dobesedno kot tudi metaforično – sproščanje v varnem zavetju domačega zapečka zaščiteni pred nevarnostmi velikega sveta pod budnim očesom velikega brata., sproščanje v neokrnjeni naravi stran od stresa mestnega utripa, sproščanje v brezskrbnosti zasebne sfere.

SKLEP
Sedanja politika noče ali ne more razumeti, da je Slovenija že zdavnaj postala urbanizirana. Čas je da postanemo tudi urbani. Zato se morajo vrednote politike urbanizirati. V tem trenutku to pomeni, da se morajo vrednote sedanje politike postaviti na glavo, kar je izziv nove politike.

dr. Andrej Rus