dr. Pavel Gantar – Vrednote nove politike
Ko govorimo o novi politiki, ki naj bi postala zaščitni znak javnega delovanja združenja Zares, se moramo takoj soočiti tudi z vprašanjem, kako doseči, da nove vrednostne usmeritve v javnem delovanju (ne samo v ožji politiki) ne bi takoj spremenili v še eno politično-marketinško gesto in iz nje naredili še ene politične formule, ki ne pove veliko. Temu tveganju bomo seveda vedno izpostavljeni in prav je, da se tega zavemo že vnaprej. Nova politika, tako kot jo razumem jaz, seveda ne pomeni samo nekega na silo vzpostavljenega distanciranja od vsega, kar se v slovenski politiki dogaja, ali pa se je dogajalo, nasprotno, vzpostavlja se lahko samo z referenco na konkretne politične razmere v Sloveniji. Sam bi vzpostavil dva elementa, ki naj bi prispevala k vrednostnemu okviru za novo politiko:
Prvič, na »stare probleme« v katere je ukleščena sedanja politika in se iz njih ne more izviti je treba gledati na nov način. Značilen primer je problem »izbrisanih«, ki so ga zakuhali politiki in bi ga politiki tudi morali rešiti, toda zdi se, da je ta problem za eno ali drugo stran samo sredstvo za pridobivanje političnih točk, za notranjo strnitev vrst. Zdi se, da sta obe nasprotni strani nekako »zainteresirani« za obstoj problema, s katerim ena stran dokazuje drugi, da nima prav oziroma da deluje proti skupnim interesom. Dodaten primer so zablode sedanje vlade v zvezi z vzdržnostjo pokojninskega sistema;
Drugič: treba je, prej kot drugi, odpirati nove probleme in vprašanja, ki danes še niso na »političnem meniju«, se pa nakazujejo, so »za vogalom« in bodo v bližnji prihodnosti močno oblikovali politično zavest in tudi življenje ljudi. Med takšna vprašanja prav gotovo sodi problematika soočanja s posledicami klimatskih sprememb, ki je bila v politiki dolgo zamolčana tema, danes pa prihaja na dnevni red – ampak bolj v smislu moralnih zahtev po zmanjševanju emisij, kot pa prava politična agenda. Mimogrede: Slovenija ima znamenito resolucijo o mega projektih do leta 2023 in v tem dokumentu – če izvzamemo podporo razvoju vodikovim tehnologijam – ni nič takšnega, kar bi spominjalo na potrebe po prilagajanju? Je še vrsta drugih takšnih problemov in vprašanj, ki so v Sloveniji sistematično zamolčevani: urbani razvoj, demografska politika, vprašanje medgeneracijske solidarnosti…
Skratka: slovenski politiki primanjkuje inovativnost. Ni nagnjenosti k tveganjem, k preizkušanju novega, vse se vrti v starih obrazcih »levo-desno«, v bistvu pa gre predvsem za to, katera politična grupacija bo nadzorovala korporativno organizirano Slovenijo, v kateri nosilci gospodarske moči poskušajo delovati politično, politiki pa poskušajo uporabiti vpliv na gospodarstvo kot sredstvo političnega nadzora in kontrole. Na vidiku je zamenjava vlog med politiki in »kapitalisti«, ne pa njuna distinkcija med gospodarstvom in politiko.
Ob sedanjem razumljivem padcu politične legitimnosti sedanje vlade in njenega predsednika, se zdi, da se politične sile presoja po tem, kdo je sposoben na prihodnjih volitvah »zamenjati Janšo«. To je absolutno legitimni kriterij presoje. Tudi jaz se strinjam, da s takšno ali podobno vlado Slovenija ne bo zdržala še naslednja štiri leta, ne da bi se ideološko razklala, razcepila, stagnirala in se utapljala v včerajšnjih konfliktih. Če bodo ti na oblasti še štiri leta: kaj bo s šolstvom, univerzami, zdravstvom, regionalnim razvojem, privatizacijo …? Pa vendar je to premalo: vprašati se moramo, ne kaj bo, če bodo »ti« še naprej na oblasti, pač pa kakšno šolstvo, znanost, univerze, regionalni razvoj, razmerje med delom, kapitalom in politiko si želimo in verjamemo, da bo dobro za čim več ljudi…
Zamenjava sedanje oblasti je torej nujna, vendar premalo za soočenje z izzivi v globaliziranem svetu. Menim, da potrebujemo predvsem pozitiven program, ki bo temeljil na premisi, ki jo je v predhodnih pripravah na to srečanje izrekel eden od udeležencev: to kar imamo sedaj je hudo, toda tudi tisto, kar smo imeli prej, ni bilo dobro.
Ne da bi poskušal biti izčrpen, zato tudi ni časa, bom poskušal opredeliti nekaj točk pozitivnega programa, na katerem naj bi temeljila nova politika.
Trajnostni razvoj in klimatske spremembe kot politična agenda: danes seveda ni politične stranke, ki ne bi omenjala trajnostnega razvoja in prisegala nanj. Toda ko je potrebno preiti od deklaratornih formulacij h konkretnim programom in ukrepom, vsem po vrsti zmanjka »goriva«, koncept trajnostnega razvoja pa nekako zbledi in zgubi svojo moč. Menim, da trajnostni razvoj ne more biti samo eno programsko področje, pač pa mora posegati v vse relevantne družbene in gospodarske teme, ki se nanašajo na prihodnost. Mora postati niz kriterijev in vsebinskih opredelitev, ki zajemajo najmanj:
- zahtevo po racionalni rabi naravnih virov in dajanje prednosti obnovljivim virom energije;
- medgeneracijsko solidarnost v pomenu, da prihodnjim generacijam ne moremo dati sveta v slabšem stanju, kot smo ga podedovali;
- da zagovarjamo takšen tehnološki razvoj, ki zmanjšuje rabo naravnih virov in energije in omogoča prehod v družbo z nizko porabo primarne energije;
- da zagovarjamo družbeno vzdržnost, ki omogoča, da tudi tistim, ki se ne znajdejo v čedalje bolj globalizirani in konkurenčni družbi, omogoča dostojen način življenja.
Zato je seveda pomembno, da trajnostni razvoj kot politično opredelitev »razvežemo« dosedanje ozke okoljske razsežnosti in ga uveljavimo način gledanja na probleme.
Klimatske spremembe prihajajo na politični dnevni red, vendar bolj kot moralno vprašanje zavezanosti zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. To, kar manjka, je prilagajanje na spremembe, žal ne samo njihovo preprečevanje. V ozadju sintagme »klimatskih sprememb« se seveda pripravlja prehod na nove vire energije, ki pa bodo postale konkurenčne samo, če bodo tradicionalni ogljikovi viri obremenjeni tudi s stroški eksternalij, ki jih povzročajo.
Novo razmerje med svobodo in varnostjo: to razmerje je postalo še posebej problematično po 9/11 po izkušnji globalnega terorizma in seveda predvsem z bojem proti globalnemu terorizmu. Ta izkušnja je ponovno vzpostavila trgovanje med svobodo in varnostjo. Za več varnosti se je treba odpovedati večji svobodi. Tako javna kot zasebna sfera morata biti podvrženi večjemu nadzorovanju. Na takšno trgovino ne moremo pristati. Razdelati je potrebno koncept svobode in koncept varnosti – v luči njunega medsebojnega razmerja. Možna programska opredelitev je, da se s povečevanjem globalizacije povečujejo tudi tveganja, ki so jim izpostavljene skupnosti in posamezniki. Na to sta dva možna odgovora: izolacija – tako v fizičnem smislu, kot v smislu nadzorovanja pretoka informacij. Vsekakor ta pot, tudi če bi bila možna, ni zaželena. Če pa se želimo spopasti s tveganji, pa moramo, prav nasprotno, povečati akcijsko polje posameznikov in skupin, torej svobodo, da definirajo tveganja, ki so jim izpostavljeni in tudi ravnajo temu ustrezno. Po mojem mnenju je ključno programsko politično vprašanje, ali smemo dopustiti, da si nekateri povečajo svojo varnost na račun ogrožanja svobode drugih? Primer iz urbanizma: v zadnjem desetletju imate v ZDA, Latinski Ameriki, danes že tudi v Evropi in pri nas opravka s t. im. »gated communities« – stanovanjskimi naselji oz. predeli, v katere prost dostop ali ni možen ali pa je strogo nadzorovan. Ko ulice, ceste, trgi, parki, ki so bili po definiciji javni prostori, postajajo zasebni in nadzorovani. To je ena od oblik odgovora na tveganja – ali so možne kakšne druge, ki ne zožujejo možnosti drugih? Torej problematiko svoboda-varnost bi morali preoblikovati v problem soočanja s tveganji. To vprašanje za Slovenijo ni samo hipotetično ampak realno, če gledamo novejše dokumente vlade, ki tako rekoč na vseh področjih predvidevajo povečevanje nadzorovanja.
Spreminjajoče se razmerje med civilno družbo in državo: ta razlika se pri nas in marsikje briše na način, da država prek paradržavnih ali obdržavnih institucij prodira v civilno družbo na način, da vse tisto, kar je predmet avtonomije družbenih akterjev poskuša prevzemati v svoje roke. Klasičen zadnji primer je zakon o visokem šolstvu in majhna vloga nevladnega sektorja pri različnih uslugah in storitvah. Gre za promoviranje »vitke države«, vendar ne na račun vseobsežnega in dominantnega kvazi-tržnega sektorja, v smislu »privatizacije« zdravstva, vodooskrbe, torej ne za neo-liberalni odgovor, pač pa za različne »vmesne oblike« solidarnostnih, samo- organizirajočih institucij, praks, pobud… Danes pa imamo v Sloveniji opravka z razmerami, ko se država poskuša znebiti odgovornosti za določene zadeve, ki so eminentno v javnem interesu, kot npr. šolstvo in zdravstvo, in gre po poti »klientelistične privatizacije«, hkrati pa povečuje nadzorne in kontrolne funkcije in poskuša prek gospodarsko-političnih navez obdržati gospodarske akterje in podjetništvo pod nadzorom.
dr. Pavel Gantar
