V (k)leru

Samooskrbo s prehrano in trajnostno samozadostnost smo propagirali že v času, ko so drugi še videvali hlebce kruha v smetnjakih.
Naveza kler-kapital-politika gre končno počasi rakom žvižgat. V skladu z omejenostjo resursov, napredka in tržne ekonomije smo prispeli do točke, ko pomeni matrično pojmovana dodana vrednost le še mrtvi tek, magari hitijo zapufane nadškofije reševati Rothschildi, opeharjene delavce pa sami presvetli tajkuni. Resnična dodana vrednost se namreč skriva drugje.
Zdaj so seveda potrebni novi socialni, okoljski in osebnostni parametri, vendar jih od obstoječega sistema zaradi umetno generirane potrošnje, pohlepa in akumulacije ni mogoče pričakovati.
Gospodarska rast pada, ker se obubožani narod ne more več igrati v peskovniku potrošniških džankijev. Zaradi padca povpraševanja novodobni turbopodjetniki – hvala vesolju – vse manj proizvajajo. Predolgo so nam prodajali iluzije o nepotrebnem balastu, da so nas lažje zazibali v ne-erektilno družbo zombijev, bipolarnežev in sužnjev. Krediti, s katerimi naj bi prestrukturirali gospodarstvo in razvijali sodobne panoge, so posrkali prevzemi prevzetnih. Jebeš tako pravno državo, v kateri za zgled, da ta deluje, v keho pošiljajo siromake, zasačene s pršutom pod pazduho! In jebeš tako socialno državo, ki z lepotnimi popravki korigira razdiralne posledice kapitalizma.

Ampak tudi Sistem zasebne lastnine in tržne ekonomije bije plat zvona, kajti komu že zvoni? Zvoni (tudi) tebi, rimskokatoliška cerkev! Dr. Keber v svojem prispevku v Dnevniku piše, da je temeljni ekonomski postulat, da zdrav kapitalizem potrebuje brezposelnost in z njo povezano revščino. Metoda zategovanja pasu v okviru obstoječega sistema še naprej vzdržuje isto nepravično porazdelitev bogastva. Toda človeštvo k sreči prehaja na pot duhovne tranzicije. Ta bo v okviru procesa samozavedanja za sabo potegnila tudi korenite spremembe družbene ureditve.

Zato raznorazni klerofašistični in neoliberalni principi, ki samo bolj ali manj spretno prikrivajo prihodnje vzdrževanje kapitalizma, posredno pljuvajo tudi v lastno skledo. Kapitalizem bo slej ko prej zažrl samega sebe in ugonobil svoje največje odvisnike.

Potrebujemo dober, trden načrt za odgovoren in dolgoročni razvoj Slovenije in posredno tudi sveta.
Manifest za odgovorno ekonomijo morda ni stoodstotna (ali kot bi rekli pravoverni: ni zveličavna) rešitev, toda odpira pot pravičnejši družbi in ravnovesju med njo ter okoljem. Ustvarjalen odnos in odgovornost do sebe, do sočloveka in družbe je seveda predpogoj. Podobno kot redefinicija blaginje.
Človek bo skozi proces duhovne tranzicije spoznal nesmiselnost kopičenja onkraj osnovnih potreb. Samooskrbo s prehrano in trajnostno samozadostnost smo propagirali že v času, ko so drugi še videvali hlebce kruha v smetnjakih.

Prizadevanje za nizkoogljično družbo je bila prioriteta že v starem programu. Prav tako socialno podjetništvo.

Zdaj se je vsebina Zaresovega programa resda čudežno prelila v programe drugih strank, vendar nič hudega. Socialna komponenta mrkne, takoj ko se ustavimo ob osebni etični kodi njihovih liderjev. Kajti ne le po demagogiji, celo po perverziji diši, kadar začenjajo sociopati propagirati empatijo. In naj me posrka črna luknja, če k nekaterim ne sodi bolj orožje v roki, kot denar od njegove preprodaje v žepu!

Janja Vidmar