Lokalna samouprava: občine

Prof. dr. Stane Vlaj

(magnetogram video posnetka):

Z novo ustavo Republike Slovenije smo dobili tudi ustavno podlago za uvedbo lokalne samouprave v naši državi. Lokalna samouprava je zavarovana v vseh obstoječih dmeokratičnih državah, tako je tudi v Sloveniji. Da bi prišli do nosilcev lokalne samouprave, to je do občin kot temeljnih samoupravnih lokalnih skupnosti, je bilo potrebno napraviti marsikaj.

Preoblikovati nekdanje občine v manjše občine, prerazporediti pristojnosti med državo in novimi občinami, zagotoviti ustrezni sistem financiranja, ki bi omogočil normalno opravljanje nalog, postaviti ustrezno shemo organov oblasti, njihove pristojnosti, medsebojna razmerja, zagotoviti ustrezna finančna sredstva – zlasti tudi lastna, in vzpostaviti te skupnosti kot pravne osebe javnega prava.

Vsekakor, če gremo po teh elementih, lahko ugotovimo, da je bilo marsikaj storjeno, da pa je prišlo tudi do velikih težav, saj so bile slovenske občine, tako mislim, ustanovljene številne neracionalne – premajhne – občine, ki ne zmorejo opravljati niti zdajšnjih nalog, kaj šele tistih, ki naj bi jih nanje prenesla država.

Za razliko od Evrope, ki je šla v zadnjih desetletjih v zmanjševanje števila občin, smo v Sloveniji razdrobili državo na 212 občin, kar je absolutno preveč. Rešitev bo seveda bodoča pokrajinizacija, saj bodo pokrajine lahko prevzele naloge, ki presegajo zmogljivost teh občin. Vendar tudi za same občine velja, da morajo biti tako velike, da lahko učinkovito opravljajo naloge, ki jih imajo. Zato občine, ki jih je šest z manj kot 1000 prebivalci in čez trideset z manj kot 3000 prebivalci, ter nasploh več kot polovica z manj kot 5000 prebivalci, kar je sicer zakonski kriterij, minimum, zelo težko opravljajo naloge, ki jih je čez tristo, in verjamem, da je marsikatera taka naloga samo črka na papirju, saj je enostavno ne zmorejo.

Našo lokalno samoupravo je smiselno primerjati z nam primerljivimi državami, kot so Skandinavske, ki so manjše, kjer se gredo zelo resno decentralizacijo. Tam so oblikovali velike občine – denimo Danska je z najnovejšo reformo zahtevala, da mora imeti občina najmanj 20.000 prebivalcev, saj predvidevajo še nadaljnjo decentralizacijo, ki že danes pomeni, da danska občina danes razpolaga z več kot 60 odstotki javne porabe v celotni državni javni porabi in ima mnoge naloge po načelu subsidiarnosti. Nekoč so imeli 1300 občin, potem 275, leta 2007 pa so jih razdelili na 96 občin.

Za Slovenijo je rešitev tudi to, kar je že predvideno v Zakonu o lokalni samoupravi – da se občine povežejo na različne načine, predvidene so tudi različne zveze občin kot posebne entitete, ki bi imele status pravne osebe javnega prava in na katere bi lahko država tudi prenašala, skupaj s sredstvi, določene naloge. Čas je, da se začnejo aktivnosti združevanja občin, ne pa nadaljevanje procesa drobljenja občin, ki se še nadaljuje.

Leta 2001 je Svet Evrope k nam poslal posebno skupino, ki je opravila takoimenovani monitoring – torej preverila, kako uresničujemo Evropsko listino lokalne samouprave kot temeljni dokument na tem področju, ki vsebuje najpomembnejša načela evropske lokalne samouprave, ki jim sledijo države, ki so to listino podpisale. Mi smo to listino ratificirali v celoti, torej smo jo v celoti tudi dolžni uresničevati. Takrat smo bili deleženi kar nekaj kritičnih pripomb, denimo glede udeležbe občin pri pripravljanju predpisov, zlasti finačnih, ali pa glede drobitve občin, kjer izpostavljam problem Kopra.

Tak monitoring, ki je povsem dobronamerna rešitev, ko nam pomagajo vodilni strokovnjaki za področje lokalne samouprave, na osnovi poročila, ki ga opravijo, z obiski na terenu, z vprašalniki in podobno, pripravijo tudi priporočilo našim oblastem, kaj bi kazalo v nadaljevanju popraviti in izboljšati. Glede na številne probleme, ki so prisotni v slovenskih občinah, bi takšna pomoč monitoringa Sveta Evrope oziroma njegovega kongresa lokalnih in regionalnih oblasti, še kako potrebna.

Slovenske občine imajo tri organe – občinski svet kot najvišji predstavniški organ, župana kot izvršilni organ (ki ima ob tem še dvanajst drugih funkcij), in nadzorni odbor, imamo tudi oblike neposrednega odločanja. Za vse to velja pri nas zelo kritična ocena – župan je pri nas takorekoč prevladujoči, kar je v nasprotju z Evropsko listino lokalne samouprave, saj je po njej najvišji organ svet ali skupščina, ki ima lahko izvršilni, njemu, torej predstavniškemu telesu, odgovorni organ. Pri nas te odgovornosti nimamo realizirane. Obstaja celo predlog Sveta Evrope da bi morda omogočili, da bi se dalo tudi tekom mandata možnost občinskemu svetu, naj da na referendum odpoklic župana. Zaenkrat pa nimamo nobene sankcije, niti izrečene – predvideno je sicer, da se župana razreši zaradi nespoštovanja sodnih odločb, odločb ustavnega sodišča, vendar pa ni bilo doslej niti enega takega primera, ob zelo zaznanih, tudi velikih nepravilnostih v nekaterih slovenskih občinah.

Lokalna demokracija je neposredna in predstavniška – torej odločanje po organih in soodločanje prebivalcev. Soodločanja prebivalcev pri nas ni, zato je naša lokalna samouprava v tem pogledu invalidna in spet v nasprotju z Evropsko listino lokalne samouprave.

Prof. dr. Stane Vlaj o možnostih povezovanja občin:

Kakšne so možnosti povezovanja občin in kakšno je stanje v Sloveniji na tem področju?

“Za majhne občine je naravnost nujnost, da se povezujejo s sosednjimi občinami. Že ves čas imamo v zakonu o lokalni samoupravi možnost, da dvoje ali več manjših občin ustanovi skupno občinsko upravo, ki bi servisirala v se te občine, ki se povezujejo zaradi določenih trajnejših skupnih interesov. Imamo sicer primere, ki so v porastu, določene skupne organe občinske uprave, kot so inšpekcijske službe za več občin. Imamo tudi nekatere skupne javne zavode in podjetja, kjer so občine soustanoviteljice – denimo komunalna podjetja ali knjižnice in podobne javne službe, ki so organizirane na občinski ravni. Predvideno je tudi nekaj, česar v Sloveniji sicer še nimamo – zveza občin kot posebna entiteta, kot posebna javnopravna enota, v kateri bi lahko občine s skupnimi sredstvi opravljale velik del nalog, ki jih sedaj vsaka zase ne uspe opravljati.

Medobčinsko povezovanje in sodelovanje – ki je najbolj razvito v Franciji in Nemčiji ter Avstriji, zlasti tam, kjer imajo tudi majhne občine – je pot, preko katere bi bil problem majhnih občin bistveno manjši problem. Nevzdržno pa je, da želi vsak župan imeti lastno občinsko upravo, ne glede na ceno tega. Če je nima, se morda počuti, kot da ni pravi župan, ki kot predstojnik sprejema delovna razmerja in rešuje konflikte med organi in uslužbenci v tej upravi, jih nastavlja itd.

Primerov, ki bi jim ta možnost koristila, je kar nekaj. Čeprav ni prišlo do ustanovitve zveze, torej čvrstejše povezave, lahko naveden predlog krajinskega parka Goričko. Ustanovili bi zvezo tam delujočih občin, ki bi na ta način lažje uresničevale svoje naloge pomoči temu krajinskemu parku in mu s tem pomagale. To je velik projekt, ki ima perspektivo. Tam gre za možnost zveze dvanajstih takih občin. Tudi v Mariboru je obstajal predlog zveze Mariborske in občin okoli Maribora, ki so nastale z reformo – vendar pa do tega ni prišlo.

Vse to kaže na vkopanost lokalnih organov, predvsem županov. Občinski sveti so namreč izgubili vsakršno vlogo, nikakor niso več najvišja telesa odločanja v občini, temveč so pravzaprav podrejeni županu.”

Pregled števila slovenskih občin po številu prebivalcev (februar 2010):

manj kot 5000 prebivalcev	v 110 občinah	52,38 %
od 5.000 – 10.000 preb.	v 47 občinah	22,38 %
od 10.000 – 50.000 preb.	v 50 občinah	23,80 %
od 50.000 – 100.000 preb.	v 1 občini	0,48 %
več kot 100.000 preb.	v 2 občinah	0,96 %
SKUPAJ	210	100%