dr. Miha Kovač – Slovenija na poti v družbo (ne)znanja
Povzetek:
V Sloveniji se je pri spreminjanju izobraževalnega sistema na vsej vertikali v zadnjih letih razpasla praksa, da na resornih ministrstvih pripravljajo in uvajajo spremembe, brez priprave in predstavitve širšega konceptualnega ozadja, ki bi imelo oporo v evalvacijskih študijah ali empiričnih in primerjalnih podatkih in da rešitve pripravljajo ljudje, ki za njimi ne stojijo javno. Tak način ne omogoča strokovne javne razprave, niti učinkovitega iskanja rešitev. Še dodaten problem povzroča dejstvo, da se v Sloveniji obnašamo, kot da je visok vpis na univerzitetni študij že sam po sebi garant za to, da bomo čez nekaj let dobili kakovostno izobražene državljane in državljanke, ne glede na to, da univerzitetna infrastruktura ni prilagojena tako obsežnemu vpisu in da se z njim spreminja sama narava univerze. Molk o teh ključnih vprašanjih in način iskanja rešitev kažeta, da Slovenija na področju visokošolskega izobraževanja in raziskovanja potrebuje razmislek o temeljnih konceptih na tem področju, hkrati pa tudi jasen vrednotni okvir, na podlagi katerega bi lahko iskali nove rešitve.
1.)
Danes je že skorajda obrabljena fraza, da se najbolj uspešno razvijajo tiste družbe, v katerih je največjo dodano vrednost možno ustvarjati predvsem z inovativnimi izdelki in storitvami, ki jih lahko zasnujejo visoko in kakovostno izobraženi posamezniki in posameznice, ki so hkrati sposobni tudi inovativno reševati socialne, kulturne in politične probleme, ob tem pa se znajo odzivati na spremembe, ki jih narekuje ekonomski, informacijsko-tehnološki in – nenazadnje – ekološki razvoj. Pot do tega cilja vodi najprej skozi kakovostno splošno izobrazbo, ki posamezniku omogoča širok intelektualni razvoj in avtonomno držo do vsakokratnih ekonomskih in političnih pričakovanj. Splošno znanje je v tem pogledu kakovostno, kolikor ni vezano zgolj na partikularne zahteve vsakokratnega trga dela in torej ni podrejeno le partikularnim ekonomskim interesom. Takšno vlaganje v izobrazbo državljank in državljanov, v izobraževalni sistem na celotni vertikali ob nenehnem evalviranju njihove kakovosti in učinkovitosti, njihove uspešnosti v tovrstnem naglo se spreminjajočem svetu s pomočjo raziskav in mednarodnih primerjav, zato velja za eno od ključnih komponent uspešne razvojne politike.
Na tem mestu bi kazalo spregovoriti o problematiki na celotni vertikali vzgojno izobraževalnega sistema, osredotočil pa se bom na visokošolski del, čeprav je za njegovo kakovost gotovo še kako pomemben najprej obvezni sistem javnega šolstva in sekundarnega izobraževanja. O zagatah visokošolskega izobraževalnega sistema namreč več kot nazorno govori kar nekaj statističnih podatkov:
1.) Bolonjska reforma univerzitetnega študija je v izhodišču – četudi se z njim lahko ne strinjamo – zasnovana tako, da naj bi temeljila na bistveno večjem obsegu samostojnega dela študentov. Pri nas jo že od njenega uvajanja naddoločajo omejitve, ki jih prinaša dejstvo, da se je, podobno kot še kje v Evropi, v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih drastično povečal vpis na univerze, saj se s tem pomembno spreminja tudi sama narava univerze. Vsaj glede na velikost v terciarno izobraževanje vključene populacije začenja namreč univerza dobivati podobno vlogo, kot so jo nekoč imele srednje šole, pri čemer trend povečevanja števila študentov presega meje, pri katerih tako povečevanje vpisa ne bi objektivno prinašalo tudi izrazito negativnih posledic za kakovost študija in standarde znanja.
2.) Ob tem je jasno, da univerza za izvajanje te predpostavke nima ustreznih infrastrukturnih pogojev. Za tak način dela študentje potrebujejo knjižnice, ki so odprte od jutra do poznega večera, ustrezno število računalniško opremljenih čitalniških sedežev in seveda mentorje in tutorje, ki jih pri samostojnem delu vodijo – kar spet pomeni, da mora biti razmerje med številom vpisanih študentov in študentk ter številom redno zaposlenih učiteljev tako, da je tak način dela mogoč. Vsaj glede na statistične podatke se zdi, da se v zadnjih 20 letih Univerza v Ljubljani od tovrstnih pogojev za delo oddaljuje, pri čemer ni videti, da bi, razen redkih izjem, tako stanje koga navdajalo z zaskrbljenostjo, kaj šele, da bi bilo preseganje takih razmer razumljeno kot eden od temeljnih pogojev za uspešno izvedbo bolonjske reforme. Po podatkih, dostopnih na spletni strani ljubljanske univerze, je bilo leta 2005 razmerje med študenti in učitelji približno 1:30, leta 1981 pa je bilo to razmerje nekje med 1:
3.) Eden od problemov bolonjske reforme v Sloveniji je tudi to, da nismo razčistili, kaj se zgodi, če univerzitetno paradigmo premaknemo z usvajanja znanj na usvajanje kompetenc, ne da bi hkrati jasno definirali, kaj s takim premikom želimo doseči. Nevarnost, ki jo tovrstno nereflektirano početje prinaša, namreč je, da z reformo reduciramo horizont vednosti in izobrazbe ter znižamo standarde znanja. Ker so bile diskusije o teh problemih bistveno bolj kot pri nas prisotne v drugih evropskih državah, lahko sklepamo, da je ena od posebnosti bolonjske reforme pri nas tudi, da je potekala ob bistveno nižji stopnji kritične refleksije kot drugje v Evropi.
4.) Kot je javno nekajkrat opozoril nekdanji prorektor ljubljanske univerze dr. Leban, imamo na slovenskih univerzah izrazito neugodno razmerje med številom diplom in številom doktoratov. To pomeni, da so slovenske univerze bistveno bolj usmerjanje v produciranje diplom kot pa v raziskovanje in v izobraževanje ljudi, ki so sposobni tudi sami raziskovati.
Skratka: če je predpostavka bolonjske reforme več samostojnega študentskega dela, podprtega z ustrezno infrastrukturo, smo bili možnostim za tako delo pred tridesetimi leti bližje kot danes, glede študijske infrastrukture pa sodimo prej v nerazviti kot v razviti svet. Če k temu dodamo še nereflektirano izvajanje reforme in stagnacijo raziskovalnega dela, je precej očitno, da vse navedeno padec kakovosti univerzitetnega študija in v opuščanje njegove raziskovalne dimenzije.
2.)
V tem kontekstu se zdi izrazito tvegano, da o novem visokošolskem zakonu razmišljamo brez resnih analiz obstoječega stanja in brez ustreznih mednarodnih primerjav. V takih razmerah je povsem neproduktivno, če zakon piše skupinica univerzitetnikov, ki jim koncept narekuje minister. Še slabše pa je, če zapisanega niso sposobni javno argumentirano zagovarjati in se soočiti s kritikami, pri čemer je popolnoma vseeno, kateri politični opciji pripadajo in ali jih je v tako delovno skupino imenoval minister ali pa univerza.
Zaradi vsega navedenega bi bilo v slovenskem visokošolskem prostoru nujno opraviti naslednje:
1.) Potrebno bi bilo pripraviti Belo knjigo o visokošolskem izobraževanju, v kateri bi analizirali obstoječe stanje in začrtali njegov bodoči razvoj, v njeno nastajanje pa bi morali biti vključeni domači in tuji strokovnjaki za visokošolski študij ter predstavniki univerz, inštitutov, gospodarstva in javnega sektorja. Pri tem je seveda jasno, da je o vsebini take Bele knjige nemogoče doseči popoln konsenz. Verjamem pa, da je možno doseči precej široko strinjanje o ključnih razvojnih vprašanjih, kot so denimo, koliko univerz rabimo, kako jih akreditirati in kakšna naj bo univerzitetna infrastruktura, o vseh ostalih vprašanjih pa izpeljati odprto javno polemiko. Na tej podlagi bi bilo mogoče pripraviti strokovne rešitve, ki bi bile potem tista vsebinska osnova, ki bi jo bilo potrebno preliti v ustrezno pravno obliko. Več kot nujno je tudi, da bi bile te rešitve strokovno utemeljene, podkrepljene z mednarodnimi primerjavami in da bi jih bili njihovi avtorji sposobni javno braniti in utemeljevati.
2.) Nujno bi bilo ustanoviti ustrezno agencijo, ki bi se ukvarjala z evalvacijo visokega šolstva. Ta agencija bi morala biti neodvisna od dnevne strankarske politike in bi morala podobna akreditacijska merila uveljaviti za zasebne in javne univerze.
Skratka, v Sloveniji smo v financiranju in organizaciji visokošolskega sistema v zadnjih letih uvedli kup sprememb, ki niso ustrezno evalvirane in zahtevajo temeljito javno diskusijo, v kateri nobena predpostavka ne bi smela biti apriori izključena. Za uspešen razvoj visokošolskega prostora je zato nujno spremeniti način priprave reform in hkrati odpreti resno diskusijo o nekaterih temeljnih vrednotnih predpostavkah, s katerih razmišljamo o izobraževalnih sistemih. Glede na način priprave visokošolske zakonodaje je več kot očitno, da sedanja vladna koalicija tega ni sposobna narediti. Slednje velja še toliko bolj, ker se sedanja koalicija na enako rokohitrski način loteva tudi srednjega in osnovnega izobraževanja.
dr. Miha Kovač
