dr. Tine Stanovnik – Slovenija in vrednote v politiki

Značilnosti razvoja od osamosvojitve

Če se ozremo na razvoj Slovenije od osamosvojitve do danes, in ta razvoj primerjamo z drugimi državami, ki so doživljale »tranzicijo«, lahko nedvomno ugotovimo, da je Slovenija doživela izjemen napredek, brez izrazitih pretresov. V tem obdobju tudi ni bilo storjeno takšnih napak, ki bi lahko Sloveniji dolgoročno škodovale. Za slovensko pot je bil značilen gradualizem in relativno»konzervativna« ekonomska in socialna politika. Vladajoča politična oblast ni želela večjega vdora tujega kapitala in ni hotela prepustiti vzvodov finančne in ekonomske moči tujim akterjem. V tem obdobju prav tako ni prišlo do takšne prerasporeditve nacionalnega bogatstva in dohodka, ki bi povzročala večje družbene napetosti in večanje socialnih nasprotij. Uspešen razvoj Slovenije bi zelo težko pripisali zgolj vladi oziroma vladajoči politični oblasti. Je tudi rezultat izjemne prilagodljivosti gospodarstva in sposobni managerski eliti ter visoki ravni človeškega in socialnega kapitala. Vladajoča politična struktura ni bila preveč vsiljiva, obenem pa je eklektična, politično heterogena, vladajoča koalicija preprečevala avtokratske deviacije. S takšnim vladanjem si je oblast zagotovila širšo podporo drugih nacionalnih elit in oblikovalcev javnega mnenja. V celoti gledano in v primerjavi z drugimi državami tranzicije se je relativno dobro ohranjal nacionalni interes in zagotavljal razvoj slovenske družbe. Prav tako ne gre spregledati, da je bil razvit mehanizem »dogovarjanja«, in s tem način razreševanja konfliktov in doseganja sporazumov, tudi za ceno dolgotrajnih in napornih usklajevanj.

Dolgotrajno vladanje je ščasoma »razjedalo« vladajočo stranko LDS; zunanji znaki so bili aroganca, paraliza, neodzivnost na akutne družbene probleme in – v določeni meri – »populizem«. Spremembe na volitvah leta 2004 so pripeljale na površje novo, brutalno in izjemno agresivno politično oblast, ki ji ton daje stranka SDS. Politična filozofija te stranke je v določenih elementih verjetno podobna filozofiji Franje Tudjmana in takratne stranke HDZ: gre za »vojaško« podreditev nacionalnih elit in pojmovanje države kot zasebnega feuda vladajoče stranke. Na izrazito podrejanje in »prisvajanje« javnega sektorja (torej ne samo organov centralne države) sedanje oblasti v Sloveniji je že večkrat opozoril ugledni pravnik Lojze Ude. Torej: sedanja slovenska politična oblast zmago na volitvah leta 2004 razume kot pravico do delitve »plena«, pravico jemanja avtonomije posameznim entitetam javnega sektorja in pravico do ekstenzivnega klientelizma .

Vrednote

Ali so vrednote pomembne za »profiliranje« politične stranke? Jasno je, da vse stranke prisegajo na demokracijo, svobodo posameznikov, vladavino prava itd itd, torej gre za množico skupnih vrednot. Nisem politolog, a zdi se mi, da je verjetno najpomembnejša ideološka ločnica med strankami v stališčih do vloge države.

Ta ločnica je definirala politični stranki v ZDA od osamosvojitve dalje, torej od sedemdesetih let 18. stoletja! Kot je znano, Republikanska stranka ima svoje korenine v politični filozofiji Thomasa Jeffersona, sedanja Demokratska stranka pa v politični filozofiji »federalista« Alexandra Hamiltona. Res pa je, da se je sedanja Republikanska stranka v času G.W. Busha močno odmaknila od svojega »trdega jedra« vrednot – ker se je potihoma spreobrnila v stranko, ki de facto sprovaja politiko »big government«.

Čeprav so sicer vedno prisotne zahteve po manjši državi (in nižjih davkih!) se stranke, ki se v večji meri naslanjajo na delavstvo bolj osredotočajo na politiko posodabljanja države in povečanja njene učinkovitosti, hkrati pa dopuščajo možnost določenega manjšega umika države s tistih področij, kjer privatni sektor lahko delno nadomesti javni sektor.

Uspešnost, učinkovitost, vrednote in politika

Kaj volilno telo pričakuje od politikov? Predvsem uspešnost, tj. vidne učinke, ki bodo posameznikom povečali blaginjo, zmanjšali tveganja in odpravljali oziroma »urejevali« področja, ki so – po percepcijah volilnega telesa – izrazito neučinkovita ali je »stanje stvari« nepravično. Volilno telo verjetno od politikov ne pričakuje nekih izrazito visokih moralnih kvalitet – skromnosti, poštenja, načelnosti, lojalnosti itd itd. Po lestvici moralnih vrednot bi predsednik ZDA Jimmy Carter verjetno bil na samem vrhu med ameriškimi predsedniki, a hkrati je – po splošnem prepričanju – eden naj-neuspešnejših predsednikov v zgodovini ZDA.

Tudi sedanja politična oblast v Sloveniji dobro razume pomen uspešnosti, še posebej vidnih zunanjih znakov uspešnosti. Ukinitev registracijskih nalepk na vozilih, zmanjševanje notarskih tarif itd. itd. Uspešnost mora biti vidna in prepoznavna in volilci se je morajo zapomniti. Ker politiki menijo, da volilno telo ima kratek spomin, jih je na dosežke treba stalno opozarjati, po možnosti pa večje dosežke tempirati na čas volitev. Tako v Sloveniji v letu 2006 in 2007 takorekoč ni bilo oziroma ne bo dokončanih novih avtocest, v volilnem letu 2008 pa se bo »usulo«. Avtocestna vnema, vendar dosti manj izrazita, se je dogajala tudi v volilnem letu 2004. Prav tako lahko že vnaprej napovemo izjemno uspešno predsedovanje EU v prvi polovici leta 2008, in medijske hvalospeve odlični organizaciji in uspešnemu političnemu »vodenju« Unije.

Stranke – in politične osebe – doživljajo zaton takrat, ko jih volilno telo zaznava kot neuspešne: kot neuspešne pri zagotavljanju blaginje državljanom, kot neuspešne pri zagotavljanju nacionalnega interesa, neuspešne pri razreševanju družbenih konfliktov in neuspešne v »posodabljanju« družbe oziroma v »reformi« družbenih podsistemov. Uspešnost in pravičnost sta dostikrat zelo povezani. Tako je slovenska javnost zagotovo zaznala neizvolitev dosedanjega guvernerja Banke Slovenije kot nepravično – ker se odstavlja guverner, ki je v strokovni in splošni javnosti percepiran kot zelo uspešen. Hkrati je ta poteza bila v strokovnih krogih zaznana kot »neuspešna«, oziroma delovanje v nasprotju z nacionalnim interesom.

Kaj je torej »bottom line«: vrednote so sicer pomembne, a večina strank prisega na večji nabor skupnih vrednot, zato je tudi »ločevanje« in politično profiliranje strank glede na fundamentalno različne vrednote zelo vprašljivo. Tudi »tekmovanje« v etičnosti in moralnosti ter »poštenosti« je nesmiselno: pomembno je, kako volivci percepirajo določeno stranko in njene voditelje: mogoče vodstvo LDS (pred volitvami leta 2004) res ni bilo arogantno, a zagotovo je javnost percepirala to vodstvo kot arogantno. Kot rečeno, dimenzija etike, morale in poštenosti je ena od dimenzij: druga, izjemno pomembna dimenzija je dimenzija uspešnosti. V tem smislu bi nova stranka morala dati zelo jasne indikacije, da problem uspešnosti jemlje zelo resno in da njen program vsebuje osnovno koncepcijo nadaljnjega razvoja slovenske družbe – političnega, ekonomskega in socialnega.

dr. Tine Stanovnik