Piranski zaliv
Meja v Piranskem zalivu je eden od tistih problemov, ki ga ni mogoče rešiti, je »po definiciji nerešljiv« in, s katerim se bo treba naučiti živeti.
Nič posebnega, to ni edini in še zdaleč ne najbolj razvpit mejni problem med kakšnima državama. Kot recimo status Gibraltarja, o katerem se Velika Britanija in Španija bržčas nikoli ne bosta mogli dogovoriti, pa nimam vtisa, da bi ta problem kaj bistveno vplival na odnose med obema državama. Skratka, takšnih obmejnih sporov, ali sporov za kakšne odmaknjene otočke je v svetu veliko in nobeden od njih ne vpliva pomembno na svetovno ureditev, razen seveda tedaj, kadar zaradi novih okoliščin določena ozemlja postanejo prometno ali komercialno zanimiva, kot na primer najnovejši spori o tem, kdo naj si lasti Arktiko. Seveda pa se boste morali strinjati, da dileme v zvezi s Piranskim zalivom niso nič v primerjavi z Arktiko.
Pravzaprav je politika na obeh straneh, torej na Hrvaškem in v Sloveniji, v ne tako davni preteklosti storila svoje. Sporazum Drnovšek – Račan, s katerim naj bi uredili slovensko-hrvaške mejne probleme, vključno z mejo v Piranskem zalivu, je bil pravzaprav demonstracija zrelosti določene politike, ki se je zavedala, da v sporih te vrste nikoli ne moreš dobiti vsega, kar bi želel. Kompromis je bil zato edina mogoča rešitev. Zanimivo je, da prav ta sporazum Drnovšek – Račan, ki sta ga že potrdili obe vladi, meče drugačno luč na razumevanje razmerja med »stroko in politiko«. Običajna »kolumnistična resnica« je, da je »stroka« objektivna, racionalna, logična, zrela, medtem ko je politika iracionalna, kalkulantska, sebična, sama sebi namen in podobno. V primeru sporazuma Drnovšek – Račan, bi lahko trdili prav obratno. Če je v tem primeru politika pokazala določeno stopnjo zrelosti, je stroka ravnala nasprotno, saj je znano, da je bil glavni kritik sporazuma znani hrvaški strokovnjak za pomorsko pravo dr. Davorin Rudolf, ki je tedanji hrvaški opoziciji, in na svoj način tudi slovenskim nasprotnikom sporazuma, ponudil strokovne argumente za miniranje sporazuma in obenem mobiliziral tako hrvaško kot slovensko javno mnenje.
Ta, recimo temu »razdiralna« vloga stroke niti ni tako nenavadna, posebej, če še enkrat pogledamo razmerje med stroko in politiko ob konfliktnih vprašanjih: tista politika (ne vsakršna), ki bi rada rešila določen spor, se seveda nagiba k sprejetju še razumnega kompromisa, ki sicer ne prinese vsega, zagotovi pa uveljavitev določenih vitalnih interesov. Stroka pa se izhajajoč iz teorij in doktrin nagiba k tako imenovanim »čistim« rešitvam, zato teži k skrajnostim, k doslednemu uveljavljanju določenih teoretskih in doktrinarnih izhodišč, ki jih je politični kompromis obšel. Strokovno vpletanje je v primeru sporazuma Drnovšek – Račan težilo k skrajnim rešitvam na obeh straneh, mobiliziralo politične nasprotnike in dogovor je propadel. Treba je povedati, da se k takšnim rešitvam, ki temeljijo na doktrinarnih izhodiščih, nagibajo tudi strokovnjaki za pomorsko pravo, ki so blizu slovenski SD in zgodovinarji, ki so blizu SLS.
S tega vidika tudi najnovejše pobude v zvezi z rešitvijo meje na morju niso nič posebnega in so, tako kot že nemalokrat poprej, predvsem v funkciji notranje-političnih razmer, zdaj v eni, zdaj v drugi državi. Oba predsednika vlad si pač od novih pobud, ki naj dajejo vtis, da se »zadeve rešujejo«, obetata določene politične koristi, saj, če so bile volitve v Sloveniji leta 2004 zaznamovane s pomorskimi »incidenti«, naj bi bile volitve leta 2007 na Hrvaškem prežete z duhom medsebojnega sodelovanja in dogovarjanja.
Na koncu tega zapisa sem dolžan pojasniti, zakaj mislim, da gre pri določitvi morske meje v Piranskem zalivu za tako imenovani »nerešljiv problem«, s katerim bomo še dolgo živeli. Če parafraziram leta 2003 umrlega ameriškega sociologa Lewisa Coserja, gre v tem primeru za tipičen »nerealističen konflikt«, ki ni usmerjen v doseganje določenega rezultata (rešitev mejnih problemov), ampak v sproščanje določenih nakopičenih napetosti, hkrati pa povečuje znotraj-skupinsko solidarnost, kar se je tako lepo pokazalo na zadnjem srečanju parlamentarnih strank in poslanskih skupin pri predsedniku vlade, ko so ljudje, ki se sicer ne morejo strinjati tako rekoč o ničemer drugem v tej državi, dosegli »visoko stopnjo« soglasja v zvezi reševanjem problemov, ki jih imamo s Hrvaško. Skratka, ta konflikt je »funkcionalen« za Slovenijo in seveda tudi za Hrvaško. Pomislite: o čem naj se še poenotimo, če bi nam naenkrat »božja roka« odstranila spore s Hrvaško!
