Novo jutro na Jutrovem
Gostje posveta na temo razmer na Bližnjem in Srednjem vzhodu z naslovom Novo jutro na Jutrovem so spregovorili o aktualnih dogodkih in spremembah, ki smo jim (sicer nekoliko oddaljene) priče. Svoje poglede in razmišljanja so predstavili filozof Slavoj Žižek, minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar, kolumnist in analitik Ervin Hladnik Milharčič ter strokovnjak za mednarodno-politična vprašanja Primož Šterbenc. Nastope gostujočih je povezoval in usmerjal predsednik Državnega zbora Pavel Gantar, ki je že v uvodu dejal, da so zgodovinski dogodki na Bližnjem in Srednjem vzhodu za marsikoga presenečenje.
Kot prvi panelist je spregovoril minister Žbogar in predstavil pogled na razmere z vidika ministrov za zunanje zadeve EU. Dejal je, da gre za cunami sprememb, vsa prizorišča pa druži mnogo skupnih elementov, prav tako pa seveda tudi razlike. Med ključnimi skupnimi točkami je izpostavil dejstvo, da gre v vseh primerih za dežele, kjer je vladala nekakšna diktatura oziroma izredne razmere, zato so zahteve podobne: svoboda, demokracija, ekonomske in socialne pravice. Naslednji element je ta, da so tako v Tuniziji, kakor tudi v Egiptu in Libiji prisotni predvsem mladi ljudje. Po besedah ministra za zunanje zadeve gre v vseh primerih tudi za element presenečenja. Pri Evropski uniji morda tudi zaradi odsotnosti političnega dialoga z arabskimi državami v Sredozemlju. »Vsem je skupno tudi to, da so se ljudje uprli spontano, brez izpostavljenega organizatorja. Režim je preprosto nehal delovati, ljudje pa niso imeli več strahu pred njim«, je dodal Žbogar.
Slavoj Žižek pa je uvodoma dogajanje označil kot občutek splošnega nelagodja, napetosti povsod po svetu in tudi pri nas. Dejal je, da se je na videz zgodilo natanko to, kar je demokratična Evropa že desetletja uradno sanjala. Prišlo je do vstaje, ki ni bila obremenjena z religioznim fundamentalizmom in antisemitizmom. Namesto pozivov h krvi, je bilo tokrat na protestih slišati pozive po odhodu voditeljev v smislu »samo pojdi in nam daj mir!«.
Žižek pa je poudaril, da dogodki na Bližnjem in Daljnem vzhodu niti slučajno niso neposredno primerljivi z oranžnimi in drugimi revolucijami, ki imajo evropski značaj oziroma so se zgodile na evropskih tleh. Prav tako pa je menil, da so se dogodki zgodili nepričakovano.
Ervin Hladnik – Milharčič je v uvodu svoje razprave povedal, da je v luči nelagodja zahodne kulture in demokratičnih sprememb morda zdaj pravi trenutek za Slovenijo, da gre v prazen prostor in predstavi svojo kulturo. Kot je dejal Milharčič, bi bil to morda »resen napad na nelagodje zahodnega sveta«. Dogajanje v Egiptu je sicer sam osebno spremljal neposredno na trgu Tahrir, pri čemer je potrdil navedbe Žbogarja, da je šlo za mlade ljudi, ki so se spontano povezali preko omrežja Facebook. Po njegovih besedah gre za generacijo, ki je politično rastla in se formirala preko spleta, zdaj pa se je srečala na ulicah. V nadaljevanju je Milharčič podrobneje predstavil vlogo Muslimanske bratovščine v protestih v Kairu.
Kot zadnji panelist je nastopil strokovnjak za mednarodne odnose in poznavalec političnih razmer v muslimanskem svetu Primož Šterbenc, ki je dogodke umestil v okvir, kjer sta ključna dva nasprotujoča si elementa:dominantno zahodno jedro in pa izkoriščana periferija, kamor spada arabski svet. Zahodno jedro obvladuje periferijo skozi politično fragmentacijo, ekonomsko monokulturnost teh držav, nadalje skozi navezo med elitami na obeh straneh, za katero stojijo skupni ekonomski interesi, in pa skozi islamizem. Šterbenc je izpostavil, da poteka boj za interpretacijo dogodkov. Na Zahodu bi radi te dogodke predstavili kot boj proti tiraniji oziroma diktaturi, medtem ko je ekonomski vidik v ozadju. Po besedah Šterbenca pa gre v resnici za boj proti tiraniji, ki s svojo represijo izpeljujejo neoliberalne reforme.
