Nova politika za prehod v Družbo znanja

Slovenija je dovolj stabilna in razvita država, da nam ni treba skrbeti za njeno preživetje. Skrbeti pa bi nas morala prihodnost po izhodu iz krize. Zato je danes ključno vprašanje ali smo storili dovolj, da iz krize ne bi odšli utrujeni, ohromljeni in nesposobni za konkurenčni spopad. Prihodnost po krizi bo namreč pripadla tistim, ki bodo krizo izkoristili za to, da pripravijo svoje družbe in gospodarstva k večji odzivnosti na nova pravile konkurence, ki se pravkar oblikujejo v svetu.

Da bi si Slovenija izborila svoje mesto v post krizni prihodnosti, bi morala takoj stopiti na pot družbe znanja. Čeprav že dolgo vemo, da je znanje edina prava konkurenčna prednost, smo s prehodom iz industrijske družbe v družbo znanja dolgo odlašali. Sedaj, ko se v krizi industrijska družba sesuva sama vase, postaja razvojna politika v smeri družbe znanja neizbežna nujnost. Brez usmerjene politike znanja Slovenija ne bo postala družba 3Pjev: produktivna, pametna in prijazna.

Izpetost dosedanjih razvojnih politik

Dosedanje razvojne strategije so vključevale preveč dobrih idej, vsem pa je manjkala jasna osredotočenost na cilje. Rezultat širokih, raznovrstnih in nekoherentnih idej pa je bila razvojna politika, ki ni imela enega obraza, pač pa je skušala dati vsakemu nekaj. Državni denar je tako odtekal v obliki bolj ali manj dobro prikritih subvencij izbranim podjetjem in zavodom brez pravega razvojnega preskoka. Ker se država ni zavezala k jasni politiki, ni znala opredeliti jasnih pričakovanj glede rezultatov. Zato se v vrhu politike še danes govori o razvojnem dialogu, ko pa bi že nekaj let morali izvajati razvojno politiko na podlagi razvojnega soglasja.

V mandatu Janšine vlade so v odsotnosti boljših idej na površje priplavale neoklasične zamisli o spontanosti ekonomskega razvoja, ki od države noče vizije temveč zgolj davčne olajšave. Katastrofa, ki so jo te ideje in politike pustile za seboj, je danes očitna. Najpremožnejši so si znižali davčno breme, nekonkurenčna, delovno intenzivna in nizko produktivna industrija je z nižjim davčnim bremenom odložila nujno potrebno prestrukturiranje, država pa je pridelala veliko proračunsko luknjo. Tako smo danes, ko ni denarja ne v bankah ne v državni blagajni, prisiljeni nositi visoke človeške stroške zapiranja tovarn, medtem ko tisti, ki so z davčno reformo prihranili velike zneske, tega denarja niso pripravljeni investirati v gospodarstvo.

Zato Slovenija ne more več naprej z vzdrževanjem satausa quo. V zaostrenih gospodarskih razmerah je končno postalo jasno, da podaljševanje dosedanjega stanja vodi naravnost v gospodarski polom in politično destabilizacijo. Zato je toliko bolj jasno, da Slovenija potrebuje nov razvojni zagon. Če želimo ohraniti svoj model socialne države, je vizija razvoja lahko samo ena in sicer v smeri družbe znanja.

Družba znanja

Družba znanja pomeni družbo višje dodane vrednosti s pomočjo bolj intenzivne uporabe znanja na vsakem koraku: pri upravljanju javnih zadev, v zasebnem sektorju, v zasebnem življenju. Prosperiteta ne more temeljiti na nižji ceni dela in posledično na zmanjševanju socialnih pravic temveč na čim višji ceni dela, ki jo je trg pripravljen priznati. Vemo, da svetovni trg priznava višjo ceno dela tistemu, ki ponuja višjo vrednost, vemo pa tudi, da je vrednost odvisna od znanja vgrajenega v blago in storitve. Če želimo doseči cilj družbe 3Pjev, kjer produktivnost izhaja iz uporabe pameti, prijaznost pa iz socialne države, bomo morali stopiti na pot družbe znanja z dodajanjem vrednosti in boljšim izplenom tako za posameznika kot tudi za državo.

Družbo znanja opredeljujemo kot družbo, kjer se v vseh dejavnostih uporablja večja komponenta znanja. Prehod v družbo znanja pomeni vnašanje in povečevanje količine znanja v vsakem produktu in vsaki storitvi, pa naj gre za preproste, vsakodnevne proizvode ali visoko tehnološke izdelke, za preproste storitve, kjer smo doslej delali samo z rokami, ali pa za kompleksne storitve. Družba znanja pomeni inteligentnejše upravljanje tako v javnem sektorju kot tudi v zasebni sferi.

Politike za prehod v družbo znanja

Proces vnosa znanja v vse sfere dejavnosti temelji na treh temeljih: na visoki ponudbi znanja, na visokem povpraševanju po znanju in na intenzivnejši uporabi znanja.

Politike, ki spodbujajo ponudbo znanja zadevajo vse institucije, ki sodelujejo pri proizvodnji znanja. Najpomembnejša pri proizvodnji znanja je visokošolska sfera skupaj z inštituti. Politika prejšnje vlade, ki je spodbujala nastajanje praznih visokošolskih centrov in univerz, je bila zgrešena v tem, ker za nastajanje novih univerz ni poiskala dodatnih sredstev, temveč je zgolj prerazporejala obstoječa sredstva iz dobrih univerz na nove. V družbi znanja potrebujemo elitne izobraževalne institucije, ki bodo zagotavljale koncentracijo talenta in sredstev za razvoj znanosti in tehnologije, hkrati pa bo ustvarjala kvalitetno kadrovsko osnovo za polnjenje novih univerz s kvalitetnimi profesorji. Znanje lahko nastaja zgolj v odprtih sistemih, zato bo politika morala upoštevati pretok in vključevanje tujega znanja prek integracije Slovencev na tujih institucijah in tujcev v naše. Novo znanje nastaja tudi v podjetjih, kar je bilo doslej prezrto. Nove politike bodo spodbudile nove oblike sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem kot tudi med samimi konkurenti, s ciljem ustvarjanja zadostnih presežkov znanja za svoj tehnološki razvoj. Podjetja, ki so se doslej zanašala na proizvodnjo znanja zunaj svojih zidov bodo spodbujena k intenzivnejšem razvoju lastnega znanja, saj je le lastno znanje vir konkurenčnih prednosti.

Politike, ki spodbujajo povpraševanje po znanju predvidevajo bolj ambiciozno podjetniško sfero. Prelivanje sredstev iz proračuna v podjetniške projekte dvomljive kvalitete prek številnih razdrobljenih razpisov ne more biti produktivno, saj ni usmerjeno k povpraševanju po znanju. Politika, ki spodbuja družbo znanja, mora biti zelo jasno usmerjena v podporo razvojnih projektov tistih podjetij, ki lahko dokažejo svoj inovacijski potencial in trend naraščanja dodane vrednosti. Pri tem morajo šteti predvsem rezultati merjeni tako v številu inovacij kot tudi v dodani vrednosti ter plačah zaposlenih.

Politike, ki spodbujajo uporabo znanja, so izrazito horizontalne in vključujejo tako javni kot zasebni sektor. Uporaba znanja pomeni obsedeno uvajanje inovacij ne le pri razvoju produktov in storitev, temveč v veliki meri tudi v upravljanje procesov v javnem in zasebnem sektorju. Inovacijska politika mora zajeti ne le tehnološke temveč tudi upravljalske procese, kot so vodenje razvoja, vzpostavljanje kontrolnih mehanizmov, upravljanje kvalitete, razvoj človeškega kapitala, trženja in odnosa do strank. Politike za uporabo znanja morajo še posebno težo dati javnemu sektorju, ki ima pri uvajanju inovacij ogromno neizkoriščenih priložnosti na vseh področjih od zdravstva, šolstva, pravosodja, do javne uprave in javnih podjetij na področju infrastrukture in energetike.

Politika rezultatov

Implementacija politik družbe znanja bo sama predstavljala velik izziv. Politike same bodo morale postati bolj pragmatične in usmerjene k jasno definiranim rezultatom. Politiko spodbud morajo spremljati neizprosne zahteve po merljivih rezultatih. Šele ko bo država povsem jasna glede rezultatov, ki jih želi doseči, in ko bo odločno uveljavila zahtevo, da za svoj vložek zahteva donos, šele potem bodo politike imele učinek. Hkrati pa bo potrebno spremeniti način izvajanja politik s poudarkom na večji integraciji in sodelovanju. Dosedanjo razdrobljenost politik po pristojnih ministrstvih bo morala zamenjati visoka integracija politik med samimi ministrstvi. Za to je potrebna nova kultura sodelovanja in železna disciplina prevzemanja odgovornosti za rezultate. Izvajanje razvojne politike je danes razpršeno med agencijami in uradi, ki vsak zase gospodari z dodeljenimi sredstvi. Za prehod v družbo znanja bo potrebna veliko višja stopnja integracije in sodelovanja, da bo razvojna politika izvajana koherentno in učinkovito. To pa bo zahtevalo vnos novega znanja in inovacij v samo upravljanje vladnih služb in organov.

Zakaj je zdaj pravi čas?

»Škoda bi bilo, da bi resna kriza šla v nič« je znameniti citat šefa Obaminega kabineta. Ni namreč naključje, da so države kot so Finska in Južna Koreja za uveljavitev novih razvojnih politik za prehod v družbo znanja izrabile prav hudo finančno krizo: prva v letu 1992 z zlomom skandinavskih bank in druga v letu 1998 z znano finančno azijsko krizo. Kriza namreč zamaje status quo, zmanjša moč tradicionalnih lobijev in uniči številna podjetja, ki se znajdejo na robu konkurenčnosti. To pa naredi prostor novim akterjem in novim politikam, ki sicer ne bi imele možnosti zaradi ustaljene strukture moči. Zato je prav kriza ne le priložnost temveč edina priložnost, da pride do resnih strukturnih premikov v gospodarstvu in družbi.

Da ne bi šla resna kriza v nič bo potrebno pohiteti. Akcijski načrt implementacije politik družbe znanja bomo pripravili do konca januarja 2010.

Pot v družbo znanja je bila dolgo odlagana in nikoli uresničena predvsem zato, ker predstavlja tako velik upravljavski in politični zalogaj. Nobena politična sila doslej ni želela prevzeti odgovornosti za tako kompleksen projekt predvsem zaradi tveganj, ki jih tak projekt nosi s seboj. Zares Nova politika s tem ne bi smel imeti problema. Zares je nastal v času najvišjega političnega tveganja z obljubo nove razvojne paradigme. Čas nam ponuja izziv, ki ga ne moremo zavrniti.

(Programska izjava je bila sprejeta na 4. konvenciji, 21. novembra 2009.)