akad. red. prof. dr. Taras Kermauner – Najprej človek in svet

Moja prva pripomba na stanje v današnji Sloveniji je, da ne le politiki, ampak celo filozofi izhajajo iz temeljne vrednote, ki jo imenujejo slovenski narod. Sam sem bil pred pol stoletja oster kritik tim. sentimentalnega humanizma, ki je bil glede na narodnega in razrednega abstrakten. Razrednega sem odklanjal, ker je ožil polje človeštva na proletariat, le-tega na partijo. V praznini, ki je nastajala po vse hujšem samorazkroju Partije, se je – od srede 6o-ih let – v slovenski zavesti uveljavila ideološka platforma, ki sem jo krstil za reizem-ludizem; imela se je za transnacionalistično, transnacionalno, transhumanistično. Žal pa ni zmogla dedovati vrednot, ki sta jih vzpostavila že evangelijsko krščanstvo (ljubezen do drugega) in prvo meščanstvo (etika odgovornosti pred sočlovekom in občestvom). Ni prišlo do enakosti, svoboda se je preoblikovala v samovoljo, bratstvo v interes posameznih skupin; vse v duhu, ki ga je narekovala ekonomska podstat meščanske družbe: kapitalizem.

Do svetovne politike je treba biti previden; tudi vsaka nacionalna država skrbi za svoj interes. A ta interes ne more – ne sme – biti prvenstven. Nacionalizem je sicer prinesel kot spremni pojav pluralistično politično družbo, ali ona je v 19.stoletju skupaj rasla z nacionalizmom. Vendar je nacionalizem obnova gentilne družbe. Daje varnost in svobodo grupe, je pa nasprotniško in tekmovalno razpoložen do tujcev, do drugačnih narodov. Kdor pozna zgodovino Evrope in ne gleda le za ped nazaj in naprej, ve, kakšne strahotne vojne so razdejale Evropo kot verske (tridesetletna) in nacionalne (prva in druga svetovna vojna). Evropska skupnost je izredno pomembna združba, ki vsaj do neke mere preprečuje – ali zavira – izbruhe kolektivno privatnih egoizmov. Zreli narodi in zrele svobodne avtonomne osebnosti se tega zavedajo.

Vrednota človeka je premajhna, če ni zraven tudi ljubezenske solidarnosti do drugega, ne le do sočloveka; najbrž sploh do drugosti, kar pomeni, da skrb za zemljo, čist zrak, znosno okolje ni le interes človeka, da se ne bi zadušil v smradu in hrupu, ampak je tudi – naj bi bila – prvenstveno ljubezen do drugosti. Za človeka so zemlja, zrak, živali, rastline, ideje in soljudje brez razlike (tudi zločinci so ljudje, noben človek ni nečlovek, ni »mrčes«, ni kot nevernik hudičev učenec) ….drugost v njeni diferencirani celokupnosti. Ni pa ta drugost svetost življenja, kajti brž ko vpeljemo pojem svetosti, vpeljemo oboje, kar tvori svetost: fascinans in tremendum, zapeljevanje in grozo (tudi ogrožanje).

Ljubezen do drugosti naj bi bila tudi racionalna, zato vidim eno od pravih poti za človeka tudi v radikalnem pospeševanju znanosti, celo tiste, ki se je bojimo in jo skušamo odpraviti kot genetski inženiring. Jasno je, da mora nad eksperimenti duha – znanosti vladati nadzor etičnega tipa, ki je ljubezen (več kot le spoštovanje) do vsega drugega in drugih, še najbolj do ljudi. Vendar v imenu možnih zlorab ni mogoče zaustavljati nevarne znanosti, kot jo je skušala Katoliška Cerkev za časa Galileja; razvoja ni preprečila, le sama je zaostala (tako kot dežele, ki jih je obvladovala).

Znanost naj bi v povezavi z ljubeznijo do drugosti skrajno intenzivno iskala nove oblike življenja in družbovanja. Starih ne odpravljala z revolucionarnim nasiljem, kajti vemo, kam je to pripeljalo: v regres. Celo igre, ki se jih igrajo demonstranti ob sestanku skupine G-8 imajo svoj historičen pomen: vojno kot krvavo nasilje prakticira konservativni islamizem, okoljevarstveniki vojno zamenjujejo z gledališko predstavo, kjer je sicer nekaj ranjenih, a ne pride do vojaškega spopada. Postmoderna liberalna družba se kot simulacijska in posnemovalna (kot izgubljajoča realiteto) bliža plesu igrivosti, fantazije, zvečane svobode. Kolikor demonstranti (tudi na Slovenskem se bodo kmalu pojavili) pristajajo zgolj na teater, so le ludsiti, ki zajedajo realiteto, tj. kapitalizem. Kolikor pa pri tem radikalno razmišljajo o novih smereh družbe, ki ne bi, in to je bistveno, zadrževale svobode na račun varnosti, ravnajo ustvarjalno.

Država – vsaka, tudi nacionalna, kar je Slovenija, ki vendarle teži k nacionalnosti v EU – ima nalogo varovati svoje pripadnike; življenje je v osnovi ogroženo, prej ko prej se izteka v smrt. Politika, če hoče biti kompleksna in kompletna, mora upoštevati tudi bolezni, staranje, smrt, skratka nemoč človeka. Današnja Slovenija kot mlada nacija in država spontano temelji na miniagresivnem vitalizmu, na vrsti malih tekem med posamezniki in skupinami (lobiji itn.); primerneje kot pred letom 1990, ko je bil na tatalitarni oblasti en lobi-stranka. Sproščenost Slovencev je koristna, Kocbekov in Kidričev cilj narediti narod svobodnih in aktivnih Slovencev, se je uresničil, vendar ne zadošča; kot ne zadošča nacionalna država. Obe vrednoti imata svoje temne strani. Tekma vodi v neetičnost, v nesolidarnost…nacionalna država – ki tekmuje tudi s sosedi in ostalimi – vodi v nenehno primerjanje, hujskanje, vračanje vrednot na tradicionalne, tj. ne na skrb za zemljo kot zemljo, ampak v boj za našo zemljo tj. za našo sveto stvar.

Vojska je kočljiva tema. Nobena grupa se ne more ohraniti, če ni fizično dovolj močna; v naravi vlada zakon močnejšega. Razlika med človekom in drugimi živimi bitji je v tem, da si je človek pridobil etiko, tj. zavest o samoomejevanju, sposobnost dogovora.

To sposobnost imajo po svoje celo živali, ki si nazadnje – po krvavih bitkah ali po instinktu – razdelijo življenjski prostor; to pomeni hrano. Seveda se dogajajo nenehna prerazdeljevanja. Italijani zaposedajo Barkovlje, Slovenci zaposedamo Piran.

Današnja levica se obnaša večkrat prenaivno; dela se, kot da živi v temeljno varnem svetu. Svet, v kakršnem je današnja Evropa, je velika izjema v dozdajšnji človeški zgodovini pol stoletja miru. Vojne se bodo vrnile. Kdor meni, da islamisti ne mislijo zares, se kruto moti. Kot so govorili v 12. stoletju kristjani o ponovni zasedbi Jeruzalema, Španci nato o reconquisti, govorijo islamisti danes o ponovni zasedbi Španije in Balkana do Poljske in meja Slovenije. Zahod se tu šele uči. Bush je šel v iraško epizodo nepripravljen, z neznanjem; presamozavestno in presamoumevno je izvažal vrednote zahoda; račun mu je izstavljen. Vendar trditi, da je Bush hujši od Hitlerja, o čemer me je nedavno prepričeval strasten sosed, je nevarno. Morda je leta 1940 večina Francozov bolj sovražila Angleže-Churchilla kot Nemce-Hitlerja; ..toda to je povzročilo njihov kolaps.

Biti – mislim na Slovenijo – v družbi, ki te varuje, je razumno. Ne pa se pridruževati diletantskim vojaškim eskapadam. Francozi niso šli v iraško vojno; zakaj bi potemtakem morali iti Slovenci? Vendar, članstvo v NATO-zvezi je razumno.

Vsako gibanje, ki se ustanavlja nanovo, bi se moralo zavedati filozofsko-etičnih predpostavk (ali vrednot), ki sem jih izpostavil v začetku te svoje diskusije. Izhajati iz nadnacionalno etičnega stališča, ki drugače kot zdajšnja Slovenija opredeljuje slovenske vrednote. Najprej človek in svet, nato Slovenec, delavec, umetnik, trgovec.

Pred polemiko je zidava ali pa sta – morata biti – obe vsaj vzporedni. Človekova težnja po novi, ustvarjalni, ustrezni prihodnosti je trajna, je vpisana v človekovo naravo. Prepiri naj bi bili postranski. Ljudje bi radi čudež, uutemeljen racionalno (paradoks, a stvaren), a sovraštva ne marajo.

akad. red. prof. dr. Taras Kermauner