Misli ob ustanovni programski Izjavi stranke ZARES
dr. Taras Kermauner
dr. Alenka Goljevšček – Kermauner

Ustanovno programsko izjavo sva podpisana dr. Alenka Goljevšček in akademik Taras Kermauner natančno prebrala in prediskutirala. Na naslednjih straneh podajava najino skupno stališče. Izjava nama je blizu, zato lahko trdiva, da z nastajajočo stranko Zares simpatizirava. Slovenska politika je res potrebna temeljne obnove. Izjava kaže, da je skupina, ki organizira novo stranko, sposobna svoje načrte uresničevati.
Zaveda se odgovornosti; ne le odgovornosti pred slovenskim narodom, ampak pred človekom in svetom, generalno in posamezno.

Vsebina Izjave so cilji, metode, vrednote in praktični predlogi, kako slovensko družbo socialno, gospodarsko itn. obnoviti. Sama stvarnost se od vrednot in ciljev – izhodišč – zmeraj razlikuje. Se pa da razvideti, kaj je tendenca neke skupine, ki namerava izvesti obnovo. Rezultati dela bodo vidni čez nekaj let; ni nujno, da so rezultati na liniji programa niti tendenc. Stvarnost je le deloma odvisna od človekove volje: njen velik del določajo naključja, delovanje nasprotnih in tujih – tudi vnaprej nepredstavljivih – silnic. Zato mora biti vsaka stranka pripravljena, da sproti – v zgodovinskem toku in okviru – svoja načela aplicira in reartikulira. Izjava kaže, da ima ustanovna skupina stranke Zares v sebi nemajhno mero odprtosti, prožnosti, moči, da se teh zakonitosti zaveda. Njen poudarek na vsestranski odprtosti nama je posebej všeč (kot na uporaben študijski material bi opozorila na knjigo sira Karla Popperja Odprta družba; knjiga je znanstveno miselni temelj povojne zahodne evropske družbe. Grupa, v kateri sva sodelovala, je smatrala odprto družbo – že v 60-ih letih – za svojo načelno predpostavko).

Ker se z večino praktičnih in empiričnih analiz in stališč v Izjavi strinjava, tega ne bova posebej izražala, da ne bi zadev ponavljala. Morda bi k temu delu Izjave pozneje kdaj kaj dodala ali kaj problematizirala Osredotočila bi se na pripombe k mestom Izjave, ki se nama zde primerne točke za nujno razmišljanje. Najina stališča so misli, kvečjemu predlogi; ne podajava nikakršnih zahtev. So platforma, poligon za dialog.

Najina osnovna misel je, da bi morala stranka, ki hoče v temelju reformirati politiko na Slovenskem, ne le slovensko politiko, temeljiti na nekaterih predpostavkah, vrednotah, izhodiščih, ki so po bistvu transpolitična; ki sodijo v območje – pogojno rečeno – etične filozofije; nekateri bi rekli, je star izraz, svetovnega nazora oziroma religije, ki je lahko tudi laična. Pojma človeka in družbe morata biti osmišljena – zamišljena – kot predhodna vsemu nadaljnjemu tudi političnemu razmišljanju. Z njima v zvezi tudi pojmi ali vrednote, kot so zgodovina, smisel, stvarnost in resničnost, fikcija in simulacija itn. Pojmov te vrste je več; v nobeni Izjavi jih ni mogoče zajeti vseh. Nekatere pa je nujno tematizirati kot predpogoj.

Marksizem je izhajal iz pojma zgodovine; humanizem iz pojma človeka; krščanstvo iz pojma boga (tudi Boga); liberalizem iz svobode in razvoja, tudi kot evolucionizem, kot vrednote trga…Pojmi se prepletajo v micelij, kjer je težko določit kaj je primum, kaj secundum. Najbolje je kolikor mogoče veliko število odločilnih pojmov vzeti za izhodišče kot mrežo, ki naj – kot okvir ali pomensko polje – poganja nadaljnje premišljevanje o zadanih si nalogah.

V Sloveniji zadnjih desetletij se je uveljavilo nekaj novih vsaj imenovanj, če ne mišljenj, ki naj bi nadomestile stare vrednote ; te so se v marsičem pokazale kot nezadostne ali celo napačne. Eni svoja nova izhodišča imenujejo kozmocentrizem; že iz imena je razvidno, da gre za poskus preseganja humanizma, teizma in deizma, naturizma; v poeziji filozofskega tipa najbolj razvidno to smer predstavlja Gregor Strniša, v filozofiji Tine Hribar. Slovenska KC (Katoliška Cerkev) obnavlja tradicionalne teologije, a na način pragmatizma konzervativne vrste. (Zakaj se Izjava z nobeno besedo ne dotakne razmerja do KC?). Sploh je v današnji slovenski zavesti vse več “načelnega” manipulativizma, ki je le deloma maksimaliziranje vrednote učinkovitosti; večjidel gre za zelo privatno subjektivno mišljen utilitarizem, zasebno grupnega tipa. Kot praksa je dal – v nasprotju s “prenačelnim” marsizmom – po letu 1990 določene rezultate, Slovenijo je pretvoril v prakticistično družbo, ki je uprla svoj pogled navzdol, k “nizko” vsakdanjim koristim, medtem ko ga je upirala komunistična Partija naprej, KC pa navzgor, k bogu; kolikor ne gre le za njeno masko-alibi in v KC prevladuje bolj kot kdaj koli pritlehni interes institucije, prizadevanje za čim več (ob)lasti, tj. lastnine-posedovanja in gospodovanja.
Kot ugotavljata akademika Veljko Rus in Niko Toš v branja vredni knjigi – razpravi – Vrednote Slovencev in Evropejcev, 2005, so Slovenci že zakoračili na pot postmoderne družbe; že odločilno zapuščajo vrednote tradicionalne in industrijske družbe. Tudi zato klerikalizem in liberalizem sama na sebi nista več primerna. Bolje je govoriti o libertarnosti; seveda ne o libertinizmu kot pozitivnem pojmu. Ta pretvarja postmoderni svet v svet potrošnje užitka; celo protestantsko vrednoteno delo služi vse bolj le slasti oz. delu samemu kot larpurlartistični proizvodnji. Zunaj tega ostaja celotna tematika smisla, na katero v najinem tekstu opozarjava. Slovenija prehaja v postmaterialno družbo; zato je čas, da se Slovenci s “podna” dvignejo na nivo tistega, kar nas prehaja. (Prehajanje = transcendiranje).

Določena stranka bo zares nova, če ne bo – vsaj pretirano ne – popustila temu omejenemu prakticizmu utilitarizmu, problemom banalne vsakdanjosti. Nisva prepričana, da je človek posrečeno in pravilno, primerno in zaupanja vredno bitje. Vendar sva oba človeka, s tem (nad)determinirana po določenih silnicah, s katerimi se mora slehernik v življenju – tudi v bivanju za smrt – ubadati, jih skuša obvladati. Kdor nima tega “daru”, ki je živalske narave, bo hitro poginil; bo morda “božji otrok”, a za življenje nezmožen. Ni nujno, da je človek za življenje zmožen, posebno ne kot plenilec in polaščevalec drugih; vsakogar doleti prej ko prej smrt, še prej pa staranje in bolezni. Zavest o tem danes znotraj paradigme Zahoda in njegovega vitalizma vse preveč zanemarjamo in gledamo le kot družbeni strošek ali sentimentalno sočutje, kot stvar solidarnosti med generacijami oziroma sploh ljudmi, ne pa kot temeljno determinanto slehernika; (je pa stanje že bistveno boljše kot pred tremi desetletji, ko je začel nanj opozarjati Ivan Iljič. Tedaj se je začel spreminjati tudi pogled na človeka od freudizma k spoznanju, da je “normalno” človekovo stanje “duševna bolezen”, glej epohalno filozofsko delo Gilla Deleuza in Felixa Guattaryja Antiojdip.Tedaj so se odprle psihiatrične “jetnišnice”, Basaglia je izpustil bolnike na ulico svobodo; že na osnovi raziskovanj Michela Foucaulta, glej njegovo Rojstvo klinike. Slovenski dramatik mlajšega rodu Matjaž Briški je naslovil svojo najnovejšo dramo Ladja norcev, to je simbol za enklavo azil, pojmovan kot celoten planet, globalno), kar pa je temeljna determinanta človeka, to mora vsaka stranka v svojih načelih oz. predpostavkah pazljivo upoštevati. Božjega otroka slika Dostojevski v knezu Miškinu, glej roman Idiot; stranka z novimi načeli bi morala jemati v obzir tudi tak(šn)ega človeka, s stališča “normalnega” človeka sicer problematičnega. A kaj je “normalni” človek? Bo res prav ta tip človeka preživel? Ima v sebi potencial človeka, h kateremu bi moralo človeštvo, po najini zamisli, stremeti?

Politika je nujna za preživetje človeka, takšnega, kot smo na svetu danes. Zmrdovanje nad politiko, da je umazana itn., ni utemeljeno; je znamenje nadutega, moralističnega čistunstva. Odlični srbski dramatik Jovan Hristič je pred skoraj pol stoletja napisal polemičen esej zoper dramo Dominika Smoleta Antigono, naslovil ga je: Nekdo mora nositi – skrbeti – za smeti. Imel je prav; tega se je najina grupa zavedala, zato je pisala tudi takšne drame, ki so morda prečistunsko Antigono dopolnjevale. Tematizirali smo nujnost leve revolucije; midva še zmeraj izhajava iz predpostavke kot ene od zgodovinskih stopenj Slovenije. Najgloblje je v tem okviru segala Afera Primoža Kozaka, ki je priznanje in kritika leve revolucije obenem.
(Naj mi bo kot strokovnjaku za slovensko dramatiko dovoljeno posebej se sklicevati na to območje; v njem je – metaforično rečeno – vse.)

V Zajčevi drami Otroka reke, 1961, se človek sam spremeni v smet, v odpadek.(7)
V Božičevi drami Kaznjenci se razkrije kot krivec, v njegovi črni groteski Vojaka Jošta ni, se reducira v reč.
V Strniševem Samorogu se preobrazi v mučeniško žrtev, v dramatiziranem Šeligovem Triptihu Agathe Schwarzkobler se dvigne v nočno nebo kot vešča, kot čarovnica, kot psevdoangel. V Rožančevi Stavbi se razkrije kot nujno bitje delovnega občestva, ki v Topli gredi istega avtorja terja tudi pravico do politične opredelitve, do strank.

Naštel sem le nekaj dram avtorjev najine generacije-grupe, ki so eksplicirale probleme, kakršne bi morala v svojih Prolegomenah zaznati in se do njih – vsaj kot do problemov – opredeliti nova slovenska stranka, ki želi seči prek okvira pragmatično (ob)lastniške politike. Dodajam, da so vse navedene drame nastale v prvi polovici 60. let. Nova tradicija je torej že dlje časa tu, le upoštevati – premisliti jo je treba.
In, kot summa, katere so temeljne teme teh dram: brezpogojna terjatev bivanja (delovanja), tveganje življenj in eksistence za udejanjanje smisla, zavest o človekovi nič(es)nosti; torej oba človekova pola, “pozitiven” in “negativen” . Krivda in kazen; biti ne le predmet, ampak tudi reč; biti bitje transcendence; bežati v droge in fantazijo-fantastiko-blodnje; komunicirati kot pristno občestvo bitnih ljudi, izražati se – svoje misli prakticirati – v politiki kot sourejanju družbe (okolja itn.). Dalo bi se naštevati še in še.

Konsekvence tega najinega izleta v literaturo – dramatiko (umetnost načenja temeljne teme bivanja): človeka in svet (ki ga človek ne more dojemati, ne da bi mislil, ne da bi se zavedal sebe in svoje distance do sveta) je treba utemeljiti na nečem kar presega – prehaja – zgolj človeško (antropocentrizem) in svetovno (kozmocentrizem), kaj šele nacionalizem ali eno od prisotnih konfesij–religij.

Nobena primerna Izjava ne bi smela izhajati iz samoumevne predpostavke ne slovenstva, ne Slovencev kot živih bitij, kaj šele države. V skrajnem primeru je izhajanje iz naroda in nacije predpostavka fašizma: svetost rase, jezika, tradicijo naše grupe itn. Tudi svetost življenja je različica fašizma: fašizem vitalizma, ki se maskira z večnostjo.

Najine filozofije na tem mestu seveda ne moreva razviti; omejiti pa sva se dolžna na nekaj najinih temeljnih potez.
Človek ne bi smel skrbeti predvsem za svojo samoohranitev, takšna skrb je platforma vseh konservativzmov in – skupnostnih – egoizmov. Prav tako ne bi smel biti koncipiran kot takšno bitje razvoja, ki predvsem povečuje svojo moč (oblast) nad svetom kot svojim predmetom, v liberalizmu-kapitalizmu.
V človeku vidiva potencial za bitje, ki bi šele moralo nastati; gen(et)ska revolucija pred milijonom let, ki je spreminjala žival v nekaj, kar ni več žival, je bila ali ponesrečena ali pa jo je treba (se jo da) gledati kot stopnjo v razvoju od živali k čezčloveku, torej kot ne še zrelo (čezčlovek ni isto kot Nietzschejev nadčlovek). Ima pa že človek čut za transcendenco, le da ga ne zna še primerno artikulirati; dozdajšnje religije so neprimerni poskusi, priti v stik s transcendenco.
Da se najin pojem transcendence ne bi zamenjeval s tradicionalnim, ki po najinem mnenju še sodi v svet identitete, sva se odločila transcendenco imenovati drugost. Tudi ta izraz je že v navadi, vendar pa ne v izvedbi jezikovnega tipa.: drugenje. Ne drugačnost; ta izraz je le maska – strategija – identitetnega mišljenja: bolj ko je kdo drugačen, bolj je isti. Drugost se udejanja v drugenju, t.j. v določenem razmerju človeka do človeka in sveta, ki ga je in obenem ni mogoče obvladati, celo različno imenovati ne. To razmerje je takšno, da terja človekovo zavezanost “vrednoti”, ki ni istovetna z nobeno besedo, ki bi bila vsebinsko pozitivno razločljiva; le per negationem, na sledi Kuzanskega.
Ne biti le žrtev in ne le interes; ne gospodar in ne hlapec. Pogoj za takšno transformacijo so drže, ki jih človek – vsaj v tendenci – zmore: za naju je takšno izhodišče – na liniji krščanstvo in trojke: renesansa-liberalizem-humanizem – nekdo, ki ga označujeva s kratico DgSAPOEVx. (Potreba po novem jeziku izvira iz potrebe artikulirati še ne izrečeno. Od nekdaj so obstajali najprej magični-sveti jeziki, nato strokovni).
V navajanji kratici pomeni “Dg” drugenje ali drugenjski; S(svobodni); A(avtonomni); O(oseba), ki je drugo od posameznika; E(eksistenca); V(vloga); x pomeni mnoštvo eksistenc in vlog, ki obstaja v vsaki PO (posamezni osebi).

Dg terja LdDr (ljubezen do drugega ali/in drugosti); kar pomeni, da mora človek stremeti k čim večji oddaljitvi od egoizma. Današnji egoizem se iz praktično-gmotnega spreminja na psihološki ravni v avtizem, vzet v širokem pomenu besede. Človek (ki se trudi postati čezčlovek, človek kot Drugi), mora priznavati “nekoga-nekaj”, kar-ki je “višji” – “vrednejši – od njega; vsi ti izrazi so iz identitetnega mišljenja, zato začasni, netočni.
Človek ne sme biti sam sebi največje merilo, kot je za humanizem, že za sofiste. Drugost (Dg) ni drugi kot gospodar (bog-malik). Je nekaj, kar naj bi nastajalo v “zgodovini” sveta ali kar ljudje celo sami pomagamo ustvarjati-nastajati, če se držimo linije drugenja, ne pa posnemanja živali, ki jih zanima le njihov obstoj. Če ni smisla zunaj človeka – ta smisel prodira od zunaj, iz še ne vidnega v vidno, v človekovo notrino-duševnost – ga sploh ni; je le maska smisla, hinavsko prikrivanje interesa pod plašč metafizike.

Iz pojma drugost in drugenje izhajajo pojmi kot solidarnost, etika, sodelovanje za delo na višjem smotru, celo ljubezen.

Politika, ki je v sebi dvojna – skrb za obči blagor in polaščanje drugega – bo nova, dobra, primerna, če bo tendirala v smer drugenja, t.j. obratno od smeri polaščanja, oblasti, klientelizma, laži, izkoriščanja, zatiranja, lenobe, neumnosti, nadutosti, sovraštva, ubijanja.
Omenjene slovenske drame iz šesdesetih let prejšnjega stoletja tematizirajo prav te pojme, jih razkrinkujejo, ustvarjajo prostor za pojavljanje-nastop Drugega, ki ni ne bog ne odrešenik.
Že to bi bilo veliko, da se neka stranka, ki je po splošnem mnenju le samopridna in zakrinkana z etično retoriko – zaveda, kaj so ali bi morale biti etično-filozofske (celo verske) predpostavke njenega delovanja. Da bi znala v povsem praktičnih dilemah, ki se oglašajo vsakodnevno, primerjati empirične postopke z načeli (drugenja, t.j. ljubezni do drugega, težnje stran od vseh egoizmov , tudi lastnega nacionalnega itn.).
Občudovanja vredno bi bilo, da vodilni mož stranke prizna, da je vsaka rešitev slaba, da so vse ali slabe ali še slabše; da zato predlaga nekaj, kar bo imelo sicer neugodne posledice, a da bodo posledice drugačnih predlogov še slabše. In če se jih ne da predvideti (nepredvidljivosti je več, kot smo si pripravljeni priznati), je treba to povedati.

Takšna samopriznanja bi bila obenem vzgoja ti. ljudstva. Zavedava se, da je najina zamisel tvegana; da so ljudje raje ne-umni kot pametni; da so zato politiki nagnjeni k populizmu in k demagogiji.
A ker tako ravnajo vse stranke – ker je to logika kratkoročne koristi stranke -, bi bilo “odrešilno”, če bi se pojavila stranka, ki bi bila zares druga od ostalih, ne le navidezno drugačna. Ki bi vpeljala nov stil: priznavanje resnice, avtorefleksijo in avtokritiko, namesto konvencionalnega napadanja nasprotnika in tekmeca. Pokazati mora bistveno drug nastop; razločevati se mora od ostalih po globljem bistvu, ki bo delovalo šokantno, saj nanj nismo navajeni, tudi v velikem svetu ne. A bo do takšnih “strank” kmalu prišlo, kajti svet se v danih praksah izčrpava, zahodni v liberalni, islamski v konservativni, ki ponavlja krščanstvo izpred shizme v 16. stoletju oz. izpred 30 letne vojne.
Razlika med starim in novim vsebinskim “stilom” – držo – bi morala biti vidna, ostra. Za ceno tveganja, da takšna stranka v začetku ne bo razumljena. Morda pa ravno zaradi jasne alternativnosti bo; ne upava si napovedati prihodnosti, verjetnost je, da bo nastajala t.i. dvetretjinska družba, t.j. ena tretjina povsem zaničevanih, desocializiranih, podpiranih, “ničvrednih”. Potem ne bo pomagal noben humanizem, niti cerkvena karitativnost ne. Nastopile bodo lumpenrevolucije s tendenco vseuničevalnega anarhizma, ki se že danes veže kot evropska desperatska različica na fašistični islamizem; paradoks, absurd, a stvaren.

Pričujoče razmišljanje razumeva kot začetek opozarjanja na nujne predpostavke, na začetek dialoga, ki naj bi potekal ob – seveda razumljivo potrebnih – reševanjih praktičnih vprašanj. Dialog bo smiseln, če bova s svojimi nazori našla med simpatizerji stranke vsaj minimalen odmev.
Poskušava zastavljati prava vprašanja. Je danes človek sposoben kaj več kot za poskuse v tej smeri, pa naj se zdijo še tako smešni?

P.S.:
Najino pisanje je trezno, zato morda pusto. Pravilneje bi bilo, če bi se – vsaj sem in tja – vdajala zanosu, kajti položaj, ki ga na miren način opisujeva je dramatičen. Človek res da ne sme gledati predaleč naprej, kajti potem bi se mu – od groze – zavrtelo v glavi; človek obvlada relativno majhna območja življenja, pa še ta največkrat navidezno. Iz samoslepljenja. Če ne bo postal človek čezčlovek (h kateremu so stremeli apostol Pavel, Maksim Gorki, Kajuh in Balantič, a nihče zadostno, bo le še slabši od zveri; ne bo animal rationale, kot si ga je zamišljal Aristotel, ampak bestia maxima. Plenilec, kot odlično pripominja Izjava. Ne strašimo se izraz: ubijalec globalno-generalnega tipa.

Vladanje nad ljudmi kar politika hočeš nočeš je, ne sme biti priložnost za plenjenje in polaščanje, ampak odgovornost za nastajanje drugosti. Ta pa temelji na predpostavki samoomejevanja. Ne samo omejevanje zaradi ohranitve gmotnih – in duševnih – virov za preživljetje; ampak predvsem zaradi zavesti človeka, da bi moral delovati le v smeri ene ekspanzije: agresivne moči duha, ki s pomočjo avtorefleksije in ekserimentalne znanosti odkriva poti, ki jih dozdajšnje človeštvo zaradi premalo razvitega uma oz. tehnike ni bilo zmožno odkriti. Če se bosta um in znanost – duhovni kapital – vezala na drugenje, svojih prednosti ne bosta zlorabljala, saj človeštva ne bo treba omejevati na področju, od katerega je največ odvisno: v gmotni pripravi telesnosti na “revolucijo” od identitetnega mišljenja k drugenjskemu bivanju. Človek naj se omejuje zaradi svoje etike: da bo obvladal sebe, kar so vedeli že stoiki, ne pa podrejali drugega. Drugi naj se uresniči v največji mogoči meri.

Torej – nič nimava zoper, če se najin tekst razume kot krik s sili: voda nam (človeštvu, ne le slovenstvu, ne se omejevati le na naš narod) teče v grlo. Človek nima druge izbire, kot da postavi cilje in nove – druge – vrednote onkraj identitetnega vitalizma! Ne nazaj ne naprej, kot uči ciklično mišljenje; ampak drugam!

P.P.S.:
Še osebna pripomba. Ko sva se že v desetletju 1955 – 1965 zavzemala za nove vrednote, imenovala sva jih uresničenje onkrajmetafizične biti, o tem je najina grupa veliko pisala v reviji Perspektive, nas niso odklanjali le oblastniki- politiki; za te smo bili – sva bila – nasprotniki, skoraj sovražniki. Posmehovala se nam(a) je tudi t.i. srednja generacija, psevdoliberalci humanističnega tipa, ki je vse postavila na zdravi razum in na praktično empirijo. Ko me je v tistih časih srečeval Bojan Štih, mu je šlo na smeh. Kako se kaj uresničuješ, Taras? Hahaha!
Tedaj na Slovenskem še ni bilo filozofije, le uradni marksizem kot politična ideologija, Boris Ziherl, oz. ni bilo več – predvojne – filozofije; ime France Veber je bilo mrtvo, neznano; obudila ga je šele najina grupa (Dušan Pirjevec, Ivo Urbančič). Da ne govorim o “mrtvosti” – zamolčanosti – Ušeničnika, Mahniča, tomističnih filozofov. Šele najina skupina je sistematično začela uvajati filozofski način mišljenja s pojmi, kot je bilo med drugim tudi uresničevanje. Prebili smo zid; danes se zdijo ti pojmi samoumevni, nihče pa več ne ve, kakšen napor – boj – je bil potreben, da so se začeli udejanjati – sploh pojavljati – v slovenski zavesti zunaj Perspektiv.

Veliko kasneje povsem sprejetih misli se začne kot smešnih, ne-umnih; filozof Veber je bil paradigmatičen primer za to; tudi filozof Mirko Hribar; pa povojni pesniki Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer; ko sem jih javno zagovarjal – nekoliko kasneje tudi Milana Jesiha in Tomaža Šalamuna – sem dobil v odgovor: Bodi no resen, Taras! Danes, komaj štiri desetletja kasneje so to člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti ali pa še bodo postali, kot nekoč zaničevani – preganjani – (Lojze Kovačič in Andrej Hieng). Strniša je odkrival skrivnostni kozmos, Šalamun skrivnostnejši jezik, Zajc čezmerno grozo, Hieng psihološka brezna komaj še uravnoteženega človeka.
Tako bo tudi s pojmi, kot so samoomejevanje, drugenje in ljubezen do drugega – drugosti. Če kaj, resna politika ne sme biti samoumevna in prevzetna.

Avber, 24.09.2007