Kako reformirati stvarnost?
Kako združiti, a hkrati ne povzročiti novih razdruževanj – takšno je bilo očitno vedno temeljno hrepenenje našega naroda. In hkrati tudi naš problem.
A hrepenenje po združevanju – po odgovornem oblikovanju družbene stvarnosti – so vse prevečkrat (in jo še kako še vedno) najedali dvomi, ljubosumja, umetne polarnosti in nelagodja, ki mrcvarijo naše medsebojne vezi, nam jemljejo krila, tiščijo k tlem, dušijo vizije, zatirajo potenco in spodnašajo tisti smisel, ki ga je Primož Trubar zapisal v Katekizmu: namreč, da ni dovolj stati, temveč je potrebno tudi obstati.
A obstati ne pomeni stati ob – križem rok stati poleg in zraven, pustiti, da našo barko, kot bi dejal Dalmatin, odnaša vihar – temveč pomeni, da se je potrebno za obstanek še kako boriti: reformirati stvarnost tam, kjer je šibka, biti proti, kjer se godi krivica, dobesedno udejanjati protestno/protestantsko držo tam, kjer so argumenti moči krhki in kjer so razvoji duhovno zatrti ali celo zavrti.
Če kdaj, je ta poziv na mizi danes. Včeraj, ki je z akumulacijo materialnega in potrato trošenja – energije, orožja, kemikalij, naravnih resursov, populističnega duha – skoraj do suhega izrabil in zlorabil tako naš planet kot naše nebo angelov in idej – ta včeraj je že zamujen.
Pustil nam je ogromen davek, ki nas spravlja v pošastne zadrege: kako misliti drugače? Kako svet organizirati bolje? Kako zdraviti okolje? Kako odpraviti orožje? Kako ne-raniti zemlje? Kako omejiti sebe?
Svet ga je zamudil. Ne le svet, tudi naš dom. Včeraj, ko se je premeščalo Slovenijo na enega od svetilnikov 21. stoletja, pisalo po 30 milijard evrov vredne razvojne resolucije, naročalo optimalne izdatke in leporečno (pre)pisalo, da resda ne bomo največji in najmočnejši, bomo pa najboljši, je pustil obljube in obremenil pričakovanja. Marsikdo ne more razumeti obrata realnega časa, ki trezni, saj ne more nuditi tistega, česar nima.
A prav je, da razumemo solidarnost, ki jo imamo. In, da so socialni vzvodi ranljivim pomembnejši od gradnje jadranskega otoka, da je strpnost pomembnejša od arogance, da se zakone ne piše enoroko in čez noč in da se svobodno ter dialoško besedo nikoli ne sme zapraviti.
Ta včeraj je celotnemu svetu – ne le našemu domu – pustil ogromen davek, ki nas spravlja v pošastne zadrege: kako misliti drugače? Kako svet organizirati bolje? Kako zdraviti okolje? Kako odpraviti orožje? Kako ne-raniti zemlje?
Težka, čeprav osnovna vprašanja. Zaposlujejo ves razviti svet, ne le nas. Težka zato, ker nas je kopičenje že preveč zasvojilo, ker razvoj računa na nov – predvsem tehnološki zagon bistveno bolj kot na nov duhovni vzlet.
Nanje je možno odgovoriti kantovsko mogočno, z etičnim imperativom v nas in zvezdnim nebom nad nami – ali pogrošno vedeževalsko, v nočnem programu kakšnega poceni tv-studija.
A oba, mogočen in pogrošen, na videz segata po zvezdah. Zato ne gre več le za odgovore, gre za to, da si drznemo zastaviti tudi tehtnejša vprašanja.
Kako videti sebe? Kako ljubiti drugega? Kako sprejemati drugačnega? Kako še uzreti zvezde? Kako ceniti dušo? Kako poiskati resnico?
Na tej točki je potrebno vedeti, da je pomen idej, kulture, besed, misli in kreacij ključni akumulator duhovnega vzleta in ključni gradnik skupnosti.
Trubar je temu rekel »graditi pošteno življenje«. In gradil je na preprostih a ključnih temeljih: ljubi bližnjega, dobro delaj vsem ljudem, svoj kruh pridobivaj brez škode za druge ljudi in ne boj se govoriti resnice.
Proti njemu je bila organizirana ena največjih zarot v zgodovini slovenskega naroda, ki je trajala skoraj štiristo let, saj je protireformacija sistematično uničila vsa dela, ki so nastala v času reformacije in s tem dobesedno izbrisala bogato zapuščino slovenskemu narodu.
A četudi požgano, enkrat posejano še trdneje plodi.
Enkrat postavljena in živeta svoboda – enkrat zapisana slovenska beseda, enkrat izkušena pravica – še močneje zori.
Zato smo danes bogati bolj, kot vemo, saj smo se s pisano besedo ne naučili le dajati odgovorov, ampak tudi pisati vprašanja; saj smo z izročilom prve knjige ohranili tudi izročilo upora. In zato slavimo reformacijo kot prvo reformo, protestantizem pa kot protest.
Majda Širca
(iz govora ob Dnevu reformacije, Maribor 2010)
