Golobič o pravih botrih Zaresa

Predsednik Zares – nova politika Gregor Golobič je v današnjem odzivu na komentar v časniku Finance pojasnil, kdo so pravi botri Zares in zavrnil vrsto neresničnih trditev o njegovi pretekli vlogi v t. im. pivovarski vojni. Zares ni nikogaršnji “politični servis”.Golobičev odgovor na zapis komentatorja Finac Stanislava Kovača se vb celoti glasi:

“<PRIVATE ENEMY> SLABO PODKOVANA KOVAČEVA EPIŠTOLA

Stanislav Kovač je predvčerajšnjim (27. 2. 2008) v Financah (str. 12) izrazil »svoje osebno stališče« o domnevnem ‘botrskem’ obvladovanju stranke Zares – nova politika oz. njenega predsednika Gregorja Golobiča. Vsak ima pravico, da si ustvari predstavo o svetu po svoji podobi in jo tudi svobodno razglaša. Prav je, da ima tudi zainteresirana javnost možnost na podlagi svojih predstav in razpoložljivih dejstev potem enako oceniti tako ocenjevalca kot ocenjevance.

Ker je prispevek Stanislava Kovača bržkone zaradi vehementnega in samo-všečnega navdušenja nad idealno-tipskim potekom zgodbe moral zatajiti številna elementarna dejstva, ki bi skazila literarni izdelek, želim za bralce in bralke Financ to na kratko popraviti in obenem malce osvežiti spomin.

Najprej o botrih: Gregor Golobič ni bil krščen in nima botra. Stranka Zares ima 430 botrov, namreč vse tiste, ki so notarsko overili “krstni” list ob ustanovitvi stranke 6. oktobra lani in tako postali njeni ustanovitelji. Ne med njimi, pa tudi ne med ustanovnimi člani Združenja Zares (ustanovljenega 9. marca 2007) ni oseb, brez katerih Kovačev mali virtualni svet nima nobenega smisla, saj se ‘ne izide’.

Kar zadeva vprašanja nacionalnega interesa, pivovarske vojne in fikcijsko izpeljanih Kovačevih hipotez so bila moja nedvoumna stališča večkrat in ob primernem času objavljena, npr. tudi znotraj obširnejšega intervjuja v reviji Mladina konec januarja 2002 (kjer je, nezaslišano, celo brez Kovačevega ‘predprihodnjega’ dovoljenja beseda tekla tudi o problemu oligarhije…).

O nacionalnem interesu:

‘V Sloveniji se zadnje čase sintagma “nacionalni interes” lepi na marsikaj. Na splošno velja, da ko se začno politiki zelo agresivno sklicevati na nacionalni interes, se morajo državljani, če nočejo biti ovce, prijeti za žep z denarnico. V zgodbah, ki se pojavljajo o diskusijah o “nacionalnem interesu”, je potrebno zelo diferencirano branje. Pivovarska zgodba npr. je sto kilometrov daleč od vsake racionalne diskusije o nacionalnem interesu. Gre za zasebni interes enega slovenskega podjetja, ki je postavljen nasproti zasebnemu interesu drugega slovenskega podjetja. Gre za vprašanje, ali bodo slovenski pivci piva deležni “blagodati”, ki bi jih prinesel domači monopolist, ali pa bo konkurenca ostala. To povezovati z nacionalnim interesom je nesramno zavajajoče. Opozorilo, da mora biti Slovenija pri odpiranju kapitalskega trga premišljena, je legitimno, čeprav smo v resnici prej na drugi strani tehtnice. Sklicevanje na nacionalni interes je namreč lahko tudi priročen ovinek mimo soočenja s konkurenčnimi izzivi, ki se jim slovensko gospodarstvo ne bo moglo izogniti. Ti pa so na trgu razvite Evrope, ne pa na trgih porušene ex-Jugoslavije. Tudi tam so gotovo velike priložnosti, vendar ni razloga, da bi zaradi “olako obečane brzine” opustili tisto kvaliteto, ki je v resnici podlaga slovenske zgodbe o uspehu po osamosvojitvi. Slovenski nacionalni interes ne more biti izčrpan v tem, da smo prvi na Balkanu. Za realizacijo takšne ambicije Slovenija ni potrebovala svoje države. To smo bili v SFRJ. Lastno državo smo ustanovili zato, ker je bil cilj biti prvi na Balkanu zastavljen prenizko, ker so bile ambicije in potrebe ljudi večje. Danes se Slovenija po številnih parametrih že lahko primerja z državami EU; ne sicer z najboljšimi, z nekaterimi pa brez vsakršnih zadržkov. Nacionalni interes je zame lahko samo racionalni interes. In v nacionalnem interesu je, da se v Sloveniji čimprej zastavi vprašanje, ali si skupina 15 ljudi, ki sedijo na kupih denarja, lahko dovoli vse, ali je oligarhija lahko nad zakonom. LDS ga je dolžna zastaviti, morda še bolj kot drugi. Vprašanje se morda zdi retorično, v resnici pa je že rizično.’

O prodaji tujcem:
‘Z zakoni nedvoumno opredeljeno nacionalno poslanstvo Odškodninske in Kapitalske družbe je, da optimalno gospodarita s premoženjem in zagotovita finančne vire za poplačilo obveznosti iz naslova denacionalizacije oziroma za potrebe konsolidacije pokojninske blagajne. Če ne bosta gospodarila optimalno, bodo te obveznosti dodatno obremenili javni dolg, torej davkoplačevalce. Zdi se, da je nacionalni interes tudi, da so davkoplačevalci raje manj kot bolj obremenjeni. Poslovni zasebni interes pivovarne Laško je legitimen, ni pa nad z zakoni določenim državnim interesom konsolidacije pokojninske blagajne in pokritja denacionalizacijskih obveznosti. Kar je glede na manipulacije potrebno dodati, je to: interes obeh skladov prav v ničemer ni izključeval Laškega – pod pogoji, ki jih določa zakon za vse, na transparenten način, z zavarovanjem malih delničarjev – državljanov. Še več, ker sta sklada vedela, da Laško težko konkurira tujcem v gotovini, sta bila pripravljena na sklenitev posla z Laškim z zamenjavo delnic – relativnim povečanjem svojega deleža v Pivovarni Laško, kar pa ni ustrezalo gospodom velikim zasebnim lastnikom. (…) Razprava o nacionalnem interesu v tako občutljivi državi, kot je Slovenija, je veliko preresna in zahtevna, da bi jo prepustili demagogiji politikantskih kangličarjev, borznih špekulantov in ljubiteljskih odrešenikov.’

O domačem lastništvu bank:
‘Ne samo ena velika, ampak najmanj največja slovenska banka bo po vladnem programu ostala v večinski državni lasti. Kljub temu pa je dejstvo, da v vzhodni in srednji Evropi, kjer so banke prevzeli tujci, te banke še vedno servisirajo domača podjetja. Hkrati pa v Sloveniji tudi med domačimi bankami ni nobene, ki bi bila pripravljena servisirati npr. večje regionalno podjetje, ki se znajde v težavah, če država ne zagotovi garancije. NLB in NKBM v Tamu, Dolenjska banka v Novotekstu ali Tovarni obutve, Gorenjska banka v Železarnah ali Peku – vse so imele brez tveganja velike dobičke na račun državnih garancij. Ko to vidiš, veš na kaj je mislil Brecht, ko je rekel: ‘Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke!’ (…) Da ne bo nesporazuma, ne pravim, da bi banke morale poslovati neekonomsko – narobe, dobiček je njihov legitimen interes, ne glede na to v čigavi lasti so. Opozoriti hočem na sprevržene trditve, da so domači lastniki bank rešilna bilka slovenskega gospodarstva. Niti domače niti tuje lastništvo bank tega ne bo zagotovilo. Kot doslej bo te probleme – npr. Mure – morala reševati država. Toda državni proračun samo za obresti stroškov sanacije NLB vsako leto zagotavlja 20 milijard SIT! Z delno privatizacijo bank se bodo te obveznosti proračuna zmanjšale. Ta denar bo lahko porabljen tudi za kaj drugega, za razvojne programe v šolstvu, znanosti, zdravstvu, spodbude podjetništvu, kar je veliko bolj v nacionalnem interesu, kot pa to, da si t.i. “old boysi” “rihtajo” ugodne kredite za privatizacije podjetij, ki jih vodijo ali prevzemajo’.«

Sapienti sat! Naposled še beseda gospodu Kovaču: način vaše obravnave resnih vprašanj me odvezuje, da z vami kakorkoli nadalje polemiziram. Kolikor pa bi vas po naključju kdaj zares začela vznemirjati realnost, potem me boste po več kot desetletju znali najti. V znak hvaležnosti, da ste me ‘razkrinkali’ šele dan-po, vam bom rad kaj povedal o tisti nehvaležni plati resnice, ki sliši na ime – dejstva.”.