Zares za ekonomsko demokracijo
Ugotovitev številnih uglednih državnikov in družboslovnih teoretikov o posledicah aktualne gospodarske krize je, da kapitalizem po tej gospodarski krizi nikoli več ne bo tak, kot je bil. Mnoge samoumevnosti so z njo postavljene pod vprašaj in med njimi je prav gotovo tudi koncept korporativnega upravljanja in potreba po demokratizaciji tudi znotraj podjetij.
V svetu se že nekaj desetletij z izjemno naglico odvijajo velike spremembe v družbenoekonomski realnosti ob prehodu iz (post)industrijske v informacijsko družbo in družbo znanja, v kateri se izobrazbena raven zaposlenih strmo dviga. V Sloveniji se je npr. število študentov v zadnjih 50 letih povečalo za 40 krat, število tistih z visoko izobrazbo in magisterijem pa samo v zadnjih 20 letih potrojilo (iz 45 000 na 131 000). Ročno delo ves ta čas izgublja na pomenu nasproti delu na podlagi znanja.
Tako daljnosežne spremembe v strukturi prebivalstva in naravi njihovega dela pa s sabo prinašajo potrebo po drugačni družbeni participaciji ne le v političnih entitetah (občina, država), ampak tudi v podjetjih. Vendar pa se te spremembe niso razvojno odrazile tudi v spremembah in iskanju ustreznejših konceptov podjetij, načinih upravljanja in odnosih med nosilci dela in znanja ter nosilci kapitala (med zaposlenimi in lastniki).
Ekonomska demokracija je eden od odgovorov na te spremembe. Je način upravljanja v podjetjih, ki temelji na učinkoviti izrabi t.i. človeškega kapitala in s polnim angažiranjem človeškega kapitala povečuje učinkovitost in uspešnost poslovanja.
Pomen človeškega kapitala
Pomen t.i. človeškega kapitala (znanje, ustvarjalnost, delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih) za doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij že dolgo zelo hitro narašča, vse večji del tržne vrednosti podjetij pa danes predstavlja njihov intelektualni (človeški in strukturni) kapital. V družbenoekonomski realnosti torej že dolgo ne velja več, da zaposleni podjetju zgolj – za plačo – prodajajo svojo »delovno silo« ampak je bolj ali manj nesporno, da – vsaj t.i. delavci z znanjem – v resnici vanj vlagajo svoje znanje, sposobnosti, motivacijo, pripadnost itd., skratka svoj »človeški kapital«, ki je ena ključnih podlag ustvarjanja nove vrednosti, in hkrati v njem prevzemajo tudi poslovno tveganje, ki je, čeprav drugačne vrste, marsikdaj enako ali pa celo večje od tveganja lastnikov finančnega kapitala. To kaže, da so danes zaposleni pomembna konkurenčna prednost in pomembno premoženje podjetij.
Paradoksalno pa je, da je kljub tem očitnim premikom težišča pomena za ustvarjanje nove vrednosti s finančnega na človeški oziroma nasploh na intelektualni kapital podjetij, danes tako sistem lastništva podjetij kot tudi sistem korporacijskega upravljanja še vedno utemeljen izključno na lastnini nad finančnim kapitalom. Utemeljeno se zato zastavlja vprašanje – še zlasti zdaj, v nastopajoči »eri znanja« – koliko to zavira hitrejši ekonomski in socialni razvoj.
Ekonomska demokracija je motivacijski faktor
Zaposleni, ki so obravnavani (in plačani) kot »strošek delovne sile«, ne pa kot najpomembnejši potencialni poslovni vir, se v poslovnem procesu seveda tudi dejansko obnašajo (samo) kot delovna sila brez lastnega interesa za optimalno angažiranje vseh svojih delovnih in ustvarjalnih zmožnosti v poslovne namene. Posebej današnjih »delavcev z znanjem«, katerih potrebe v zvezi z delom niso več pretežno, kaj šele izključno materialne narave, ampak v podjetju uresničujejo tudi osebnostne in societalne potrebe, torej ni več mogoče učinkovito motivirati ter pridobiti njihovo organizacijsko pripadnost le s plačo. Tovrstne potrebe ljudi v sferi dela je mogoče učinkovito zadovoljiti le z visoko razvitimi oblikami t.i. organizacijske oziroma ekonomske participacije zaposlenih (sodelovanje pri upravljanju, udeležba pri dobičku in možnost notranjega lastništva oziroma solastništva na kapitalu podjetij), ki skupaj tvorijo pojem »ekonomske demokracije«.
Ukrepi za pospešitev razvoja ekonomske demokracije v Sloveniji
Razvoj ekonomske demokracije v Sloveniji bomo v praksi uresničevali predvsem preko razvoja in udejanjanja organizacijske in ekonomske participacije zaposlenih in sicer tako, da bomo normativno uredili sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij in zavodov; udeležbo zaposlenih pri rezultatih poslovanja ter širjenje notranjega lastništva zaposlenih oziroma delavskega delničarstva:
- Soupravljanje zaposlenih
Po skoraj šestnajstih letih veljavnosti in preizkušanja v praksi bomo podprli celovito prenovo Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju ter hkrati uredili sodelovanju delavcev pri upravljanju zavodov.
- Udeležba zaposlenih na dobičku
Podprli bomo celovito prenovo Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku v smeri, ki bo stimulirala podjetja k večji udeležbe zaposlenih pri dobičku.
- Notranje lastništvo zaposlenih
Podprli bomo davčne vzpodbude dolgoročneje naravnanim oblikam lastništva zaposlenih in ustrezno (enostavno, ampak zavezujoče) ureditev organiziranja delničarstva/lastništva zaposlenih (načrti delavskega delničarstva) ter interno trgovanje z delnicami na osnovi obstoječih primerov dobre prakse (npr. Irska).
Ekonomska demokracija vpliva na poslovno uspešnost
Ekonomska demokracija je lahko koncept, ki prispeva k zmanjševanju socialnih razlik, vendar pa to ni njena prvenstvena »naloga«. Ekonomska demokracija je predvsem koncept, ki v upravljanje podjetij prinaša elemente etike vključenosti. Je odgovor na spremembe v izobrazbeni strukturi prebivalstva in porajajočo se družbo znanja, v kateri nastajata tako potreba po drugačnem, ne več zgolj materialnem, motiviranju posameznikov, kot potreba po povečani organizacijski in ekonomski participaciji zaposlenih. Prav zaradi tega je tudi koncept, ki pomembno vpliva na poslovno uspešnost podjetij.
(Programska izjava je bila sprejeta na 4. konvenciji, 21. novembra 2009.)
