»Delanje« zgodovine
V obdobju med obema vojnama dvajsetega stoletja so bila sredstva množične reprodukcije in razpošiljanja vizualnega gradiva omejena predvsem na tisk. Te omejitve so bile odlično gojišče manipulacij, med katerimi so danes medijsko najbolj izpostavljene tiste, ki so povezane s Stalinom. Znamenite retuširane fotografije, kot je na primer znamenit posnetek z »izginulim« Trockim ali pa manj znana fotografija s prav tako »izginulim« Nikolajem Jezovom, v času njihovega nastanka niso v trenutku obkrožile sveta, saj tehnološka razvojna stopnja medijev in politični nadzor tega nista omogočala. Tako je zgodovina nekaj čas ostala takšna, kot so jo »naredili«.
Prej…
… in potem.
vir: www.newseum.org/berlinwall/commissar_vanishes/vanishes.htm
Danes je vse drugače, bi lahko rekli. Digitalizacija in globalna povezava v internet tovrstne tatove zgodovine hitro razkrinkajo. V teh dneh pa lahko preberemo, da se tega vsi povsem ne zavedajo. Papež je pravkar suspendiral monsinjorja Tommasa Stenica zaradi njegove izjave, da homoseksualnost ni greh. Lahko zamahnemo z roko in rečemo, da gre za interno stvar cerkve kot inštitucije ter da se z njihovimi notranjimi trenji ne bomo ukvarjali. Primerno pa je, da se ukvarjamo z implikacijami njihovih dejanj. Med prvimi ukrepi, ki jih je izvedel Vatikan, je bil izbris spletnih strani monsinjorja. Pri tem so spregledali, da so gospoda hkrati poslali med ikone kibernetskega prostora, saj je s tem zanesljivo dobil svoje mesto v učbenikih novih medijev in političnih manipulacij v povezavi z njimi. Iskalniki si namreč zapomnijo več, kot bi včasih želeli.
Prej…
… in potem.
Zgornji primer je zgolj iztočnica za sproščeno razmišljanje o tem, kako nastaja zgodovina. Po mojem pojmovanju bi bilo zgodovinsko korektno, če bi (katerikoli) oblastniki arhivirali preteklost, četudi jim ni po volji. Sploh pa, če imajo v rokah orodja za »delanje« večtisočletne zgodovine. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko izbrisanih Nikolajev in Tommasov je oz. ni v zgodovinskih gradivih, na katerih temeljimo tudi dojemanje sedanjosti.
Primeri, ki sem jih navedel, odpirajo vprašanje sodobnega arhiviranja, digitalnih knjižnic, upravljanja digitalnih pravic in ne nazadnje etike uporabe spleta. Občasno so namreč potvorbe zgodovine navidezno majhne in nepomembne, kot na primer tista, ko nek državni organ obljubi velike prihranke z neko svojo dejavnostjo, čez nekaj časa pa ta podatek na spletu ni več viden. Lahko dokažem? Ne morem, ker je bil časovni interval prekratek, da bi se stran samodejno arhivirala, sam pa tudi nisem naredil »screenshota«. Zgodovina pa gre naprej.
