Cveta Zalokar Oražem

Kmetijstvo je eno ključnih in najbolj pomembnih področij delovanja Evropske unije. Pri tem sta pomembni zlasti dve javni politiki: skupna kmetijska politika in politika zagotavljanja varne hrane.

Prav vsakomur je jasno, da je bilo na področju kmetijstva v preteklosti na ravni EU narejenega veliko pozitivnega (npr. pri ohranjanju podeželja), žal pa se vse bolj kažejo tudi stranpoti in napake. Kmetijstvu je namenjenih v okviru evropskega proračuna izjemno veliko sredstev, a niso vedno primerno usmerjena, zato so deležna obsežne javne kritike. Spremembe so nujne, kljub temu, da se jim mnogi, ki imajo od obstoječega načina subvencioniranja največje koristi, močno upirajo. V Evropi je pridelane dovolj hrane, žal, pa so postopki pridelave prevečkrat okoljsko nesprejemljivi. Višina subvencij je po našem mnenju neprimerno namenjena največjim proizvajalcem, ki so vezani na intenzivno pridelavo, in lastnikom obsežnih zemljišč. Denarja je za področje kmetijstva dovolj, da bi lahko naredili večje spremembe pri zaščiti okolja, pitne vode in kvalitetne zemlje; biodiverziteti in ohranjanju kulturne krajine ter tako zagotavljali kakovostno hrano. Premajhen poudarek na ravni EU je tako kot pri nas na ekološkem in tradicionalnem kmetovanju. Kmetovalci morajo biti še posebej nagrajeni za zagotavljanje višje kakovosti hrane in skrbnega upravljanja s prostorom in okoljem, spodbujati je potrebno uvajanje okolju prijaznejših tehnologij, upoštevati podnebne spremembe in energetsko varčnejše načine pridelave. Prav tem ciljem v Zaresu dajemo ključni poudarek in takšne spremembe bom zagovarjala v času razprave o novi vlogi kmetijstva, ki bo potekala do leta 2013 v evropskih ustanovah.

Razvoj podeželja ima za Slovenijo velik pomen tudi v prihodnje, a, žal, so na tem področju nove članice v podrejeni vlogi. Politika razvoja podeželja ni dovolj povezana s sočasno usmerjeno regionalno politiko, premalo učinkovita in prešibka je v skrbi za naravne vire.

Potrošniki pričakujejo še posebej veliko od institucij EU na področju zagotavljanja varne hrane. Pri tem je v večji meri potrebno zagotoviti avtonomnost in neodvisnost vseh, ki pri tem sodelujejo in so pod velikimi pritiski lobijev. Pridelava, predelava in poraba hrane morajo slediti interesom zdravja in kvalitete. Evropa se mora znati upreti in zoperstaviti pritiskom za pridelavo gensko spremenjene hrane na njenem območju, saj še vedno niso znane vse posledice, ki jih ima taka hrana na človeka in okolje. Slovenija se mora pridružiti državam, ki izražajo resne pomisleke v zvezi z GSO in podpreti spremembo zakonodaje, ki vsem državam omogoča lastno odločanje in prevzemanje odgovornosti na tem področju. Prav tako je potrebno v EU občutno zmanjšati uporabo pesticidov in herbicidov ter prepovedati vsa tista fitofarmacevstska sredstava, ki so nevarna in škodljiva zdravju. Pridelava hrane mora ponovno v čim večji meri temeljiti na tradicionalni pridelavi. Prav tako mora EU v času krize spodbujati čim bolj aktivno vlogo prebivalstva pri lastni pridelavi zelenjave in sadja ter državljanom ponuditi primerna zemljišča v okolici mest za vrtičkarstvo.

Slabo je tudi, da Slovenija doslej v Odboru za kmetijstvo Evropskega parlamenta ni imela svojega člana, zato je bila izključena iz pomembnega dela odločanja na tem področju. Sama bi se v primeru izvolitve želela vključiti v delo tega odbora, saj bo področje kmetijstva in prehrane postalo v prihodnosti strateškega pomena.

Vzemimo Evropo ZARES.