Bernarda Jeklin

»Sprememb na bolje se bomo morali lotiti z veliko občutka za sočloveka in socialno politiko.«

»Zagotavljati moramo enakopraven start v odraslost vseh evropskih otrok in integrirati starejše delavce v nove oblike zaposlenosti.«

S čim se bo ukvarjal Evropski parlament jutri? Kaj za vsebino njegovega dela pomeni poglabljanje svetovne ekonomske krize, ki ji še ni videti ne dna ne konca? Prepričana sem, da bodo številne standardne vsebine, s katerimi se Evropa ukvarja danes, morale nadomestiti nove, o katerih ta hip morda sploh še ne razmišljamo oz. vsaj ne razmišljamo dovolj. Zato želim izpostaviti nekatere probleme, ki postajajo iz dneva v dan bolj aktualni.

Hudi socialni problemi bodo drastično premešali vrstni red prioritet Evropskega parlamenta in na to se velja pripraviti ter pri tem čim bolj aktivno sodelovati. Ne bom posebej omenjala problemov z izgubo dela, ki se že zdaj riše s srhljivimi barvami. Sama vidim dve občutljivi, strateške pomoči potrebni skupini, na kateri se vse prevečkrat pozablja: mladostnike na prehodu v odraslost in starejše na prehodu v upokojitev.

Start mladostnikov v odraslo in odgovorno življenje ne more biti več odgovornost na plečih njihovih staršev in držav, iz katerih prihajajo. Evropska unija mora tu aktivno poseči in narediti vse za enakopraven prehod mladostnikov v odraslost.

Na drugi strani življenjske mavrice so starejši. Projekcije Eurostata kažejo, da se bo delež starejših vsekakor bistveno povečal in da bo v Evropi do leta 2050 delež oseb, starih 65 let in več, podvojen; delež oseb, starih 85 let in več, pa skoraj potrojen. Skupne platforme ukrepov za to družbeno skupino v EU ni, zato moramo zasnovati programe, ki bodo preprečili pomembne težave, ki jih prinaša starajoča se evropska družba, in se bodo uresničevali skozi pokojninske sisteme ter sisteme oskrbe, rehabilitacije in reaktivacije starejših. 

Izziv starajočih družb je tudi v povsem novi organizaciji dela, saj se s staranjem prebivalstva stara tudi delovna sila in zato bo organizacijo dela potrebno prilagoditi delavcem. V mislih imam nekakšno drsenje, prehajanje delovnih nalog od »klasičnih«, kot jih poznamo danes in so vezane na delovno mesto, k »novim«, ki vključujejo prenašanje izkušenj in znanja na mlajše. O tem se je že govorilo v znanstveni sferi in civilni družbi, sedaj pa je čas, da tudi politika nekaj dejansko ukrene, zato se zavzemam za konkretne sklepe in programe, ki bi to uresničevali. Gre za pravo malo revolucijo, ki pa bo vodila v samodejno, nestresno in motivirano podaljševanje delovne dobe, ki bo prilagojena potrebam in zmožnostim tako delavcev, kakor tudi delodajalcev.

Verjamem v raznolikost in v to, da lahko vsak v tej raznolikosti uspe. Naša odgovornost pa je, da pri tem pomagamo s snovanjem vzpodbudne evropske politike in prijaznega socialnega sistema.  

Vzemimo Evropo ZARES.