Jeftini slatkiši
Nemogoče? Recimo si, da bi bilo mogoče! Namreč to, da bi v volilnem letu enostavno zamrznili sprejemanje zakonov, ki nalagajo velike finančne obveznosti za obdobja naslednjih mandatov, in ki jih poganja načelo dedka mraza, všečnih dobrodelnosti in nagrad.
Volilno leto je nevarno, saj lahko z lahkoto požre realno pamet s pomočjo daril, ki naj bi bila kasneje poplačana z glasovi. A lepljive misli, ki jih poganja tovrstna preračunljivost, lahko mimogrede zamajajo stabilnost javnih financ – seveda tistih, ki padejo v račun po volitvah.
Značilen primer je obljuba toplih obrokov srednješolcem. Šele v četrtem letu vladanja in po treh letih zavračanja vseh amandmajev na predloge proračunov in predvsem prigovarjanj o njihovi postopni uveljavitvi, so sedaj obljubljeni krožniki na pogrnjeni mizi. Ni težko reči: »Dajmo jim jesti!«, če se jim bo kuhalo šele čez dve leti.
A vendarle se danes to prijetno sliši in nihče ne more trditi, da je to slabo. Še to, da je dvomljivo dati dva evra in pol za hrano otroku staršev, ki kopičijo bogastvo na Kajmanskih otokih in otoku staršev, ki so na cesti, je problematično.
Dušan Mramor je nekoč kot finančni minister take apetite hitro spravil ob okus. Resda se je lahko oprijel železne discipline, ki je bila potrebna za vstop v evro območje. Pa četudi ne bi bilo tega dejstva, bi mu njemu lastna askeza in pragmatizem, ki se ji je kasneje reklo »tehnokratska post-drnovškova odtujenost ljudstvu« narekovala, da udari po prstih tiste, ki bi želeli preveč lošča na svojem gvantu.
Ugodne ekonomske razmere so tiste, ki lahko pogrnejo mize tudi srednješolcem, je dejala koalicijska poslanka Alenka Jeraj. V isti sapi je njen in vladni šef obljubil, da bo zaradi draginje, ki pesti ljudi, vlada odpravila RTV prispevek tistim, ki so reveži, vsem ostalim pa ga bo znižala.
Lepo, bo rekla večina, ki je priključena na elektriko. Nevarno, bo rekla manjšina, ki misli razumno.
Že tista obljuba pred referendumom o zakonu o RTV, da bomo dobili (boljši in) cenejši program, bi lahko zmrazila vsaj uslužbence, če ne že odjemalce javne radiotelevizije. Kajti brez sanacijskega programa (in tega generalni direktor ob kandidaturi ni imel, tudi običajnega ne, kaj šele sanacijskega) enostavno ne moreš obljubiti, da boš dal več s tem, ko bomo mi dali manj.
Nekdanja zaveza o nižjem RTV prispevku je bil seveda neodgovoren politični manever, s katerim so botri zakona obglavljali RTVS v veri, da bodo potem njihove glave bolj ljubljene. Nevarna demagogija, ki se jo vnovči z lahkoto, saj je okoli javnega dobra vedno dovolj megle.
Toda po demagoški noči je prišla streznitev – stiskanje pasu v javnem zavodu RTVSLO in stiskanje zob ob vprašanjih, kje je sedaj ta boljši in cenejši program. A stiskanje zaenkrat vseeno ni bilo dovolj naporno, ker je prodaja nekdanjih vlaganj v Eutelsat navrgla dovolj denarja, ki se ga je usmerilo tudi tja, kamor prvotno sploh ni bil namenjen. Namenjen pa bi moral biti za digitalizacijo in tehnološki razvoj, ne pa za nakupe licenc »piramidalnih« in podobnih podvigov.
Če bi vladarji, ki so skrbniki edinega javnega medija, za ta medij res skrbeli, potem bi mu morali pomagati, ne pa da pomagajo sebi z namerami o znižanja naročnine. Zase so itak že poskrbeli – med drugim tudi s parlamentarnim programom, ki so ga zaukazali ne da bi vedeli koliko stane (uf, šele sedaj se vidi!) in kdo ga – v času visoke računalniške pismenosti – sploh rabi.
Nižji prihodki od RTV prispevka pomenijo lahko le to, da se bodo morali povečati prihodki od reklam. To bo hišo sililo v še bolj všečne in komercialne programe. Javni servis vse bolj pozablja na svoje poslanstvo. To pa je zagotavljanje tistih vsebin, ki jih niso dolžni zagotavljati ostali. Nižji prihodki pomenijo tudi slabše pogoje dela, blokiranje razvoja, večjo eksploatacijo zaposlenih, manj kvaliteten program in – kar je najpomembnejše – še večjo odvisnost od državnega proračuna. Popoln zakol, torej.
