Nesnaga
Prednovoletni čas. Sedim na klopci pred vrsto blagajn v enem od supermegahipermarketov, čakam na ženo in hčerko in se, kot zmeraj, ko moram v te sodobne templje po vikend nakupih, počutim nesrečnega in jeznega. Tokrat še bolj kot običajno, saj je gneča nepopisna. Spomnim se zabavnega razgovora na Gospodarski zbornici Slovenije, v času pred referendumom o nedeljskem zapiranju ali odpiranju trgovin, ko me je sogovornik skušal prepričati, da je nedeljsko nakupovanje sodobna družinska zabava, družabni dogodek, ki povezuje družine. Obrazi, ki jih gledam na oni strani blagajn, v dolgih vrstah za nabasanimi vozički, nič ne kažejo, da bi se zabavali. Tamle je stara gospa, resnega obraza, ki se očitno sprašuje, kako bo vso tisto kramo iz vozička spravila domov. Urejena dama pri sosednji blagajni nestrpno pogleduje na uro in verjetno tiho preklinja usodo, ki ji zmeraj nameni najpočasnejšo vrsto (sočustvujem z njo, saj se meni vedno zgodi enako). Še trileten mulc z mamico in očkom je ves nesrečen. Jezno se dere, ker mu ne dovolita načeti čokolade, preden jo blagajničarka odklika, onadva pa ga s tisto nestrpno potrpežljivostjo, ki jo starši namenjamo tečnim otrokom v javnosti, prepričujeta, naj še trenutek počaka. Vprašam se, ali okrog sebe ne vidim veselih obrazov zaradi svoje jeze, ali pa se je moj sogovornik na Gospodarski zbornici vendarle motil. Tem ljudem ni videti, da bi jih nakupi kaj posebej povezovali.
Letos- pardon, lani avgusta smo šli na družinski izlet po Norveški. Z avtodomom. Prevozili smo jo vse od Osla do Lofotskih otokov in Narvika. Kakih 2000 km v eno smer. Na tej poti mi je padel v oči črnobeli jumbo plakat, ki se je pojavil vsakih nekaj sto kilometrov. Norveško sicer ne razumem, a je očitno prinašal neko socialno sporočilo. Ko mi je po nekaj pojavljanjih kapnilo v glavo, da takih plakatov pri nas praktično ni, me je prešinilo še nekaj drugega: na Norveškem ni nobenih drugih plakatov, še posebej ne reklamnih! Na vsej poti ni bilo enega samega jumbota, ki bi Norvežanom lepšal življenje s čudovitimi barvami, še lepšimi obrazi in domiselnimi besednimi igrami. Niti enega plakata, ki bi informiral o vseh tistih prelestih, s katerimi nas osrečuje današnji biznis. V času, za katerega pravijo, da je informacijski, živijo Norvežani brez informacij – vsaj, kadar se vozijo po cesti (ker je nisem gledal, ne vem, kako je pri njih z reklamami na TV) – o vseh novih predmetih, ki jih lahko kupijo in imenih (znamkah), ki jim te dobrote zagotavljajo.
No, Norvežani premorejo še eno presenečenje, združljivo s prvim. Nikjer nobenih supermegahipermarketov. Ne vem kako je v Oslu, ampak v krajih, skozi katere sem se peljal (in teh ni bilo malo), so trgovine prave sirotišnice v primerjavi z našimi. So takšne, kakršna je bila v Logatcu, kjer največ nakupujem, pred 10 leti. Od takrat so vrli trgovci v malem Logatcu prodajne površine povečali za najmanj petkrat, zgradili kar dva supermegahipermarketa, Norvežani pa so ostali pri tistih majhnih trgovinicah, ki ne dajejo nobene prave vzpodbude potrošniškemu nagonu. In če jih vprašaš za long life milk, ti samozavestno odgovorijo »this is not normal in Norway«.
Na vse to sem se spomnil danes, ko sem v Objektivu prebral intervju z dr. Carlom Stenitzom, krajinskim arhitektom in harvardskim profesorjem. Ko opisuje spremembe v naši krajini v zadnjih 30 letih in nas obenem sprašuje, kaj nam je pomembno, med drugim pove tudi: »To najbolje dokazujejo reklamni panoji ob cestah (da so namreč posegi v bližini gledišča usodni za zaznavo celote). Ti ljudje res odlično razumejo prostorsko zaznavo in zato postavljajo panoje tako, da zakrijejo kar največji del pogleda na krajino. S komaj kakšnim odstotkom rabe, ki ga dosežejo z razmestitvijo reklamnih tabel na vsakih 200-300 metrov, zakrijejo tudi do 70 odstotkov razgleda.«
Dr. Steinitz nas torej sprašuje ali to res hočemo in vsi mi vemo odgovor: »Nočemo!« Do danes namreč še nisem srečal človeka, ki bi raje gledal reklamne panoje kot pokrajino za njimi. Iritirajo nas jumboti, iritirajo nas reklame na TV in tiste v naših poštnih nabiralnikih, a smo se s tem sprijaznili, tako kot z brezposelnostjo ali revščino. Pravo vprašanje zato ni »ali to res hočemo«, ampak »zakaj se nam zdi ta nesnaga neizogibni del našega življenja«? Marxova pogojenost družbene nadstavbe z materialno bazo, ali Webrova železna kletka? Ali zgolj skrbno – prav prek vseh teh reklamnih materialov – gojen privid? Ali je agresivno nagovarjanje k potrošnji (ne smemo spregledati, da so supermegahipermarketi in reklamna industrija namenjeni tudi propagiranju določenega življenskega stila) res nujni sestavni del gospodarskega razvoja? In, ali je ta tega vreden?
Norveški primer kaže, da to ni edina možnost. Do tega se konec koncev dokoplje tudi vsakdo od nas, ki si vzame pol ure časa za temeljit pogovor sam s sabo. Problem je v tem, da nas prevzame obup, ko se vprašamo, kako igro obrniti. Kaj lahko stori posameznik, celo država proti milijardam evrov, ki se vlagajo v propagiranje in produciranje »družbe kot supermarketa« (kot temu pravi Larry Sidentop v Demokraciji v Evropi)? Sam predlagam v razmislek dvoje. Prvič, postopno ukinitev jumbo plakatov. Ker je od vse raklame, ki nas zasipa, tista, ki se ji sploh ne moremo izogniti in ker nam, kot je prikazal dr. Steinitz, zapira pogled na lepote Slovenije. (Da sploh ne omenim prihrankov političnih strank v predvolilnih kampanjah.) In drugič, država naj omogoči različnim civilnim organizacijam, da vzpostavijo ravnotežje v propagiranju in prakticiranju različnih življenskih stilov. Z denarjem seveda! Ni treba, da ga je toliko, kot ga gre v propagando in prakticiranje potrošništva.
Zadostuje npr. desetina.
