Dan protireformacije
Odzivi na nedavno državno počastitev dneva reformacije so bili vsaj s strani protestantskih in liberalnih krogov kar burni. Nikomur ni ušlo, da so se v scenariju prireditve, ki je spominjal na okorno zaigrano župnijsko prireditev, vključno z mučnimi premori ko so se nastopajoči v zadregi spogledovali kdo naj zastavi in kdo odgovori na veroučno vprašanje, pojavile osebe, ki so imele z reformacijo toliko skupnega kot ga ima pantakan z zaščito koloradskega hrošča.
Tudi sam sem mislil tako, že med proslavo me je imelo, da bi se dvignil in odšel, ampak kaj, ko je uglajenost prevladala nad nezadovoljstvom. Po nekaj dneh in po vseh prebranih burnih odzivih na proslavo, sem se unesel. Pravzaprav z dogodkom ni bilo nič narobe, potrebno bi bilo samo spremeniti naslov v Dan protireformacije. Ker se tega nismo spomnili sami, zaslepljeni kot smo, nam je pomagal državni politkomisar za proslave Aleksander Zorn. Plaho nezadovoljstvo nekaterih protestantskih duhovnikov nad »smislom in pomenom« prireditve je označil kot inkvizicijo in s tem pogumno ubesedil zgodovinsko dejstvo, za katerega smo vsi vedeli, pa tega nismo upali izreči, da je bila sveta inkvizicija delo protestantskih nestrpnežev in če bi protestante obtožil še prodajanja odpustkov (kar bi nedvomno lahko storil, glede na to kako blago so reagirali) bi bila zgodovinska resnica dopolnjena, sredstva, ki jih je država porabila za proslavo pa dobro porabljena.
Politkomisar Zorn nas je naučil novih spoznanj, ki naj nam bodo vodilo za prihodnja ravnanja. Najprej seveda pravilnega razumevanja zgodovine in sicer, da je namen in pomen predhodnih ali prvotnih dogodkov izpolnjen in dopolnjen s tem, kar se je zgodilo pozneje. Torej je smisel in pomen reformacije na Slovenskem v tem, da je omogočila protireformacijo ter kulturni in verski razcvet, ki ga je prinesla. Reformatorji kot so Trubar in podobni, so pomembni samo zato, da lahko razumemo polni pomen in vlogo škofa Hrena in njegovih katoliških soborcev za pravo vero in nepokvarjene knjige. Zato tudi ni čudno, da nam je ministrica Mojca Kucler Dolinar zaželela veliko Trubarjev! Kako bi šele gorelo, če bi jih res bilo več! Skladno s to novo ontologijo, da se bistvo stvari izpolni s tem, ker temu sledi, je razumljiva tudi rehabilitacija Rožmana, saj lahko samo tako razumemo polni pomen partizanstva.
In ker čas danes teče hitreje, ne bo treba čakati več kot 400 let na naslednjo proslavo na kateri bo nastopal politkomisar Zorn in skozi usta najetega igralca razlagal, da je nekoč ravnal tako kot je, ker je imel veliko sovražnikov. Imamo srečo, kakšne grozote bi nam šele lahko naprtil, če bi imel samo prijatelje!
