dr. Marko Jaklič – Vzeti trajnostni razvoj zares

Temeljna vprašanja: Kako naj se Slovenija sooča z globalizacijo in vse hitrejšim tehnoloških razvojem? Kako se organizirati, da bi postali družba sprememb in da bi te priložnosti izkoristili za boljše življenje?

V izhodišče odgovora postavljam razumevanje trajnostnega razvoja, kot ga ponuja t.i. 3P model (People, Planet, Profit), kjer so vse tri kategorije uravnotežene in v interakciji.

1. LJUDJE
V središču je svoboden, vključen in odgovoren posameznik, ki ima v institucionalnem ustroju družbe podporo za spremembe, (če) ki si jih želi. Sistem solidarnosti je pravičen, omogoča temeljno človeško svobodo, onemogoča zlorabe na račun drugih in predvsem spodbuja posameznika k ustvarjanju, napredovanju in delu. Za dosega tega se med drugim postopno uvaja slovenski družbeno-razvojni stopnji primerno obliko univerzalnega temeljnega dohodka posameznika.

Vprašanje: Kaj ima danes na razpolago, kot podporo, prebivalec ali prebivalka Slovenije, ki ugotovi, da s svojo izobrazbo in trenutnim delom ne more zagotavljati dostojne mladosti svojim otrokom, varnega življenja družini, sebi in partnerju varne starosti,… Želi narediti spremembo. Ali lahko naredi bistveno spremembo v svojem življenju? Kdo mu danes pri tem v Sloveniji pomaga, kaj mu je v oporo?

Sistem povezovanja posameznikov je tak, da država v največji meri deluje le kot moderator učeče se družbe in regulator tržnih odnosov ter manj kot izvajalec storitev skupnega pomena. Država je vedno le »druga najboljša rešitev« (second best solution). Boljše so organizacijske rešitve, ki nastajajo v čim bolj neposrednem stiku med posamezniki. Za izvajanje največjega dela skupnih rešitev so spodbujene oziroma imajo ključno vlogo civilna družba in privatne institucije, ki so v največji meri neodvisne od neposrednega državnega financiranja. Pri storitvah skupnega oziroma javnega pomena (na primer šolstvo, zdravstvo) je vzpostavljena takšna povezava javnega in zasebnega, ki omogoča svobodno izbiro posameznikom ne glede na njihovo premoženje (vsaj za ključne storitve) in regulirano kakovost.

Sistem varne prožnosti (flexicurity) na trgu dela je ključen za doseganje bolj kakovostnega življenja posameznika in tudi gospodarske uspešnosti družbe. Mobilnost je v interesu tistih, ki niso zadovoljni na svojem delovnem mestu. Za njeno omogočanje je ob javnem podpornem sistemu razvita tudi shema privatnih zavarovanj. Nasploh so ob osnovni javni shemi (univerzalni temeljni dohodek) spodbujane privatne zavarovalne sheme za varno mladost, starost, za primere brezposelnosti, nesreč …

2. OKOLJE (naravno in ustvarjeno):
Lepo, skrbno negovano okolje je vrednota Slovencev. Narava in estetika ustvarjenega okolja sta temelj razvojne strategije in bogastva prebivalcev Slovenije. Skrb za okolje se konkretno odraža v trenutnem življenju posameznikov (pomembna je že sedaj in ne le kot nekakšna skrb za prihodnje generacije). Okolje je ena najpomembnejših osnov privlačnosti za življenje in obiske propulzivnih ustvarjalcev (podjetnikov, umetnikov,…) in gostov z vsega sveta.

Zagotovljeno je sobivanje urbanega in ruralnega na način, ki omogoča sodobnost in svobodo življenja vsem. Ker smo trenutno eni najbolj potratnih na svetu pri rabi naravnih virov, smo določili jasne cilje manjše porabe in zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv. Imamo sonce, vodo, veter … in veliko podjetniških idej za njihovo uporabo.

3. DONOS (dolgoročno fizično in finančno bogastvo družbe in posameznika):
Za zagotavljanje varnosti danes bolj ali manj od kapitala živimo že vsi. S staranjem prebivalstva postajajo dolgoročni vidiki donosnosti tako podjetij kot posameznikov še pomembnejši. Za vse nas je torej pomembno, kako ustvarjamo in vzdržujemo bogastvo.

Zagotoviti je torej privlačno poslovno okolje za dinamična podjetja iz vsega sveta vsaj v nekaj dejavnostih, kjer ima Slovenija konkurenčne prednosti. Država je izločena iz lastništva gospodarskih subjektov. Davčni sistem spodbuja in omogočati ustvarjalnost. Še bolj kot to pa je pomembno, da imamo transparentno in v mednarodni (tehnološki) razvoj usmerjeno regulacijo in sodobno (moderatorsko) mikroekonomsko razvojno politiko, ki omogoča »vstopanje« posameznikom in podjetjem ter razvoj novih idej. Razvijamo sistem, ki onemogoča klientelizem, izločanje in »igračkanje v lokalni mlaki«, čemur smo priča danes.

Smo sposobni skupne akcije, ki bi povezal vse tri elemente v celoto?

Tako posamezniki kot družba potrebujemo vizijo. Izhajam iz vrednostnega sistema Slovencev (med drugim zelo cenimo varnost) in dejstva, da počasi prihajamo v post-materialistično družbo, kjer delo ni več najpomembnejša vrednota (kakovost življenja pridobiva). Če torej govorimo o viziji Slovenije, ki bi mobilizirala ljudi za spremembe v globalni in nenehno spreminjajoči družbi, razmišljam takole: mora biti konkretna in hkrati ne vsiljena »od zgoraj«, mora osvobajati in ne zavezovati, mora sproščati in ne omejevati. Ker slovenska družba zelo ceni stabilnost, po drugi strani pa je nedvomno soočena s tveganji, je mogoče razpravo o viziji voditi v smeri povezovanja (soodvisnosti) dveh stebrov:

1. Steber stabilnosti lahko zaznamuje razprava o tem, kako Slovenijo narediti odprto in privlačno na temelju negibljivih konkurenčnih prednosti (to so tiste, ki so zelo ukoreninjene v določen prostor). Tu mislim na dejavnosti specifičnega turizma v povezavi z zdravstvom, zdravilstvom, športom, sodobnim ekološkim kmetijstvom, kulturo, poslovnimi obiski, urejenostjo naših domov in okolja, igralništvom (ki trenutno v Sloveniji ni optimalno regulirano) … Vse to ob podpori sodobne tehnologije. Obstajajo priložnosti, obstajati mora realno zavedanje stanja in potem lahko sledi pravo učenje na ravni družbe. In to bi morala izzvati vlada; procese med udeleženci ustrezno moderirati in tudi regulirati, da bi ljudje svobodno vstopali in izstopali iz teh zgodb. To bi lahko bil steber stabilnosti tudi zato, ker za Slovenijo pomeni evolucijo (morala bi biti sicer hitra, saj pri marsičem zaostajamo oziroma še ne znamo dovolj dobro), ker bi bil to naš institucionalen oziroma organizacijski dosežek temelječ na danostih (naravi, zgodovini, ljudeh,…), ki ga ni moč kar tako kopirati. Konkretno bi pomenil: urejenost okolja (po estetski in naravovarstveni plati), večjo kakovost življenja, manjšo ogroženost zaposlitve, večjo privlačnost za bivanje naših in tujih podjetnikov oziroma vseh ustvarjalnih ljudi, gostov …

Vsi trije elementi 3P modela so v tem stebru smiselno prepleteni, vezani na dejanske trenutne in dolgoročne interese posameznikov, in jih kot motivirajo za inovativne organizacijske rešitve.

2. Steber tveganja sledi spoznanju, da v Sloveniji poleg inkrementalnih potrebujemo tudi radikalne inovacije, ne samo na tehnološkem tudi na organizacijskem, procesnem, trženjskem… področju. Tudi tu smo soočeni s konkretnimi priložnostmi, za katere imamo svoje potenciale. Slediti je potrebno zgodbe (imamo jih kar nekaj), ki so se že do neke mere uveljavile in potrebujejo le dodaten institucionalni pospešek za širši uspeh. V tem kontekstu je potrebno govoriti predvsem o podjetništvu mladih, raziskovalcev,… Pomembno je odpreti vprašanje vloge univerz (tudi vrtcev in osnovnih šol), raziskovalnih inštitucij, trga dela, vprašanja vključenosti v družbo (mladih in starih), vprašanja usposobljenosti in zaposljivosti posameznikov (le ta lahko omogoča varnost zaposlitve), sistema formalne institucionalne organiziranosti (katere in kakšne institucije sploh potrebujemo; trenutno smo soočeni z množico neučinkovitih institucij).

Vlada igra zelo pomembno vlogo kot regulator novih trgov oziroma tehnologij. Slovenija ima zaradi svoje majhnosti in relativne razvitosti že sedaj izjemno priložnost, da igra vlogo testnega centra novih tehnologih. V naslednjih 15 letih bomo priča izjemni konvergenci tehnologij, ki bodo potrebovala testna okolja, ki so obvladljiva (žal je Slovenija pri e-državi eno priložnost po mojem že zamudila, vendar je priložnosti še veliko). Preko tega bodo lahko »first mover advantage« dobila mnoga podjetja, ki bodo delovala iz Slovenije, za konkurenčnost na globalnih trgih.

SKLEP

Skupaj moramo torej ustvariti sistem, kjer se bodo ljudje želeli spreminjati, kjer bodo iskali nove poti, kjer bodo dolgo v fizično starost ohranjali mladost,… Vlada mora igrati vlogo spodbujevalca sprememb in ne nekoga, ki bi še dodatno pomagal pri zatiskanju oči pred realnostjo. Dejstvo je, da lahko pravo spremembo naredi le vsak posameznik in potem vsi skupaj, zato te spremembo ne morejo biti vsiljene s strani politikov z nekakšnimi reformami od zgoraj.

Moto povedanega: »SLOVENIJA NA NARAVNI POTI«; ne na tretji poti, ne na reformski poti, ne na poti koga drugega. Moto pomeni: do konca uporabiti naše človeške in naravne potenciale na naš način, ki upošteva zgodovino, razvojno stopnjo, vrednote, ekologijo, kulturo, želje… Pomeni, da nismo naivni glede dejstev globalnega kapitalističnega razvoja in da nismo naivni glede nas samih (kje smo, česa smo sposobni, kaj delamo …). Naliti si moramo čiste vode in potem naravno ustvarjati.

dr. Marko Jaklič